Cikel gvatemalskega filma na 32. grafičnem bienalu

 

torek, 29. avgust, 17.00–21.00 (premiera), Ustvarjalni center Švicarija
nedelja, 8. oktober, 16.00–20.00 (ponovitev), Ustvarjalni center Švicarija

Brezplačno.

Cikel osmih dokumentarnih, fikcijskih in kratkih filmov prikazuje tri poglede na burno zgodovino Gvatemale: obdobje državljanske vojne, povojno obdobje in eksperimentalno dobo gvatemalskega filma. Selektor cikla je Alberto Rodríguez Collía, sodelujoči umetnik na 32. grafičnem bienalu.

Spored filmskega večera
Mary Ellen Davis: Hudičeve sanje (Las quimeras del Diablo)
Luis Argeta: Gvatemalski božič (Navidad Guatemalteca)
Diego Sagastume: Moja mama vlada (My Mom Rules)
Evelyn Price in Loco González: Anatomsko pravilno (Anatómicamente correcto)
Julio Hernández Cordón: Prah (Polvo)                      
Teatro de los Vagos: Obalno območje (La zona intertidal)
Juan Brenner in Byron Mármol: Joy Vincio
Carlos Amorales: Orellanova fantazija (Orellana's Fantasy)

Ogled je brezplačen. Med predvajanjem cikla je en odmor z okrepčilom.

 

HUDIČEVE SANJE
Mary Ellen Davis
, Kanada, 1992, 68'
Dokumentarni film s svojo liričnostjo, realizmom in ironijo preiskuje dušo te protislovne dežele. Ne spoznavamo zgolj lepote pokrajine, ljudi in njihove ustvarjalne domišljije, temveč tudi strahotne življenjske razmere, raznovrstno nasilje in prevladujoče občutje absurdnosti.
Gvatemalska družba kaže na razcep med staroselci in priseljenci, bogatimi in revnimi, civilnim in vojaškim. Tisti, ki si drzne proti temu protestirati, tvegajo svoje življenje. V tem dokumentarnem filmu ljudje s svojimi besedami pripovedujejo to zgodbo.

GVATEMALSKI BOŽIČ
Luis Argeta, Gvatemala, ZDA, 1976, 4'
Sredi hiše, ki se je porušila med potresom, se ženski pripravljata, da bosta obredno ubili purana. Zatem postrežeta njegovo kri, mi pa slišimo, kako se zvok pisalnega stroja preobraža v rafal brzostrelke.

MOJA MAMA VLADA
Diego Sagastume
, Gvatemala, 2010, 13'
Zdolgočasen otrok se popolnoma sam potika po ravni strehi, v iskanju česar koli, kar bi ga zabavalo. Za ubijanje časa v domala obupni samoti, v katero je zapadel po tistem, ko so ga zapustili, vse pride prav.

ANATOMSKO PRAVILNO
Evelyn Price in Loco González, Gvatemala, 2016, 12'
Video prikazuje netradicionalno gledališko predstavo, ki so jo uprizarjali v zapuščeni hiši. Ženska sredi ruševin izbruhne v silovit monolog, se plazi po stenah in se naposled zgrudi po tleh, vse to, da bi se odrešila pritiska zapletenega obstoja kot posledice zatiralske družbe.

PRAH
Julio Hernández Cordón, Gvatemala, Španija, Čile, Nemčija, 2012, 80'
Zakonski par je ustvaril dokumentarni film o ženskah, ki iščejo svoje može in očete, izginule med gvatemalsko državljansko vojno. Pri tem sreča tudi Delfino in njenega sina Juana. Ženska šestnajst let pozneje še vedno išče svojega moža. Duh izginulega očeta nenehno zasleduje Juana, dokler se ne znajde v nevarnosti za svoje življenje in življenje drugih.

OBALNO OBMOČJE
Teatro de los Vagos, Gvatemala, Salvador, 1980, 15'
Kompromitirani učitelj spodbuja učence, naj se zavzemajo za to, v kar verjamejo. Pogumnega učitelja spremljamo, ko v obdobju med protesti po pouku kramlja ali pa v samoti svoje tihe hiše ocenjuje naloge. Živi v bližini oceana, oseka pa sem in tja prinese temačno presenečenje.

JOY VINCIO
Juan Brenner in Byron Mármol,
Gvatemala, 2011, 14'
Kompleksno in slogovno izbrušeno zaznavanje na novo interpretira deset gvatemalskih zgodb iz 90. let minulega stoletja; nekatere so na poseben način zaznamovale vso generacijo, druge samo posameznika. V teh zgodbah naletimo na najstniške seksualne posnetke, aristokratskega morilca, čarovnika, ki pred družino skriva svojo spolno usmerjenost …

ORELLANOVA FANTAZIJA
Carlos Amorales
, Mehika, 2013, 6'
Joaquín Orellana je sodobni glasbenik, čigar delo se razteza čez več kot petdeset let. Znamenit je po tem, da je ustvaril edinstvena glasbila, ki zahtevajo prav poseben način igranja. Ustvariti je moral tudi nov način zapisovanja in branja glasbe, metodo, ki je potrebna za pravilno interpretacijo njegove glasbe. Močne in preproste sledi te nove abecede, združene z njeno uporabo, spominjajo na čudovito koreografiran ples.

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #9

Pri Zlatem stegnu (Nataša in Katja Skušek): Samorogi pridejo in samorogi gredo

7. 11.–4. 12. 2017

odprtje:
torek, 7. november, ob 17. uri
TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice)

Pri Zlatem stegnu se igrajo z okusom. Pravzaprav se igrajo z okusom za hrano in okusom za umetnost.
Pri Zlatem stegnu je umetniški projekt Nataše in Katje Skušek, ki se kontinuirano odvija od leta 2004 v različnih pojavnih oblikah od prostorskih instalacij do videodel, objektov, fotokolažev, grafik, risb in performansov. Humorno in lahkotno postavlja v ospredje vprašanja, povezana s pripravo hrane in prehranjevanjem kot osnovno človeško potrebo. 


Pri Zlatem stegnu: Samorogi pridejo in samorogi gredo.

 

 

Pripravljamo novo razstavo

Boris Jesih: Povezave

30. 11. 2017–11. 3. 2018

Boris Jesih (1943) se je umetniško uveljavil konec šestdesetih let v krogu ekspresivnih figuralikov. Pod vplivom poparta se je z geometrijskim preoblikovanjem vsakdanjih predmetov odzival na značilnosti duha časa in se kasneje usmeril predvsem v krajinarstvo. Kot grafik se odlikuje v tehnikah visokega in ploskega tiska, z vrhuncem v barvni litografiji. Kot nagrajenec 13. mednarodnega grafičnega bienala leta 1979 (posebna nagrada za mladega avtorja) je opozoril nase s serijo litografij, katerih nabor imamo v zbirki MGLC. Na pregledni razstavi so ob litografijah na ogled tudi risbe, slike in fotografije, s katerimi poudarjamo povezave v njegovem ustvarjalnem procesu in med njegovimi deli. 


Boris Jesih: Vrata (1983, barvna litografija).

 

 

32. grafični bienale: Kriterij rojstva

PODELJENI STA NAGRADI
32. GRAFIČNEGA BIENALA

Veliko nagrado 32. grafičnega bienala je prejel Alejandro Paz za delo Podkožno (2017, intervencija), narejeno za 32. grafični bienale.

Nagrado za raziskovalno rezidenco je prejel Carlos Monroy za delo Bafomet. Edino inkarnirano rojstvo. (2017, performans in videoinstalacija), delo je bilo narejeno za 32. grafični bienale.

Nagradi je podelila žirija: Anne Barlow, Mike Cooter, Bige Örer in Maruša Sagadin.

Nagrado občinstva za najboljšo umetnico/umetnika 32. grafičnega bienala je prejel ameriški umetnik Christopher Myers za delo Ostanki sanj (2016).


Alejandro Paz: Podkožno (2017).
Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.