Vabimo vas, da sodelujete pri ustvarjanju 32. grafičnega bienala v sklopu projekta Komu pripada arhitektura? umetnice Erice Ferrari!

Zapišite svoje misli o mestu Ljubljana, o javni obravnavi arhitekture, kulturne dediščine, skulptur, turizma … Odgovorite na vprašanji! Kaj si mislite o razvoju in spreminjanju mesta? Kako vse to vpliva na vaše razmerje z mestom, na vašo vsakodnevno rutino?

Odgovori bodo del umetniškega projekta brazilske umetnice na 32. grafičnem bienalu – zapisani bodo na pročelju Gradu Tivoli.

Vaši odgovori na to e-sporočilo bodo popolnoma anonimni. Pišete nam lahko v angleščini ali slovenščini na e-naslov: info@mglc-lj.si

Računamo na vaše misli! Hvala.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

O umetnici

Erica Ferrari (1981), živi in dela v São Paulu, Brazilija. Na Oddelku za likovno umetnost Univerze v São Paulu je diplomirala iz kiparstva. Njeno delo se osredotoča na razmerje med arhitekturo, krajino in vsakodnevnim življenjem v mestu. Umetnica z njim proučuje zgodovinsko in simbolno vrednost arhitekturnih struktur, raznovrstne reprezentacije pojma krajine ter prvine, ki vizualno sestavljajo razumevanje konstruiranega in naravnega. Njena dela imajo obliko objektov ali panelov, običajno pa so sestavljena iz materialov, uporabljenih za bivalne prostore in pohištvo, kot so les, mavec in laminatne plošče.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Predstavitev projekta Komu pripada arhitektura?

Zbrane misli, videointervencija in spominek

Arhitektura in načini njene rabe oblikujejo življenje v mestu. V metropoli, kot je São Paulo, kjer se nenehno ruši in gradi fizično konfiguracijo, minljivost ne zrcali le običajne grabežljive dinamike nepremičninskega trga, ampak tudi pomanjkljivost pri regulaciji ter ohranjanju stavb in javnih prostorov, za kar bi morale skrbeti oblasti. Kako se lahko prebivalstvo v kontekstu nenehnega spreminjanja sploh še izraža in krepi svojo identiteto? Ena od najzanimivejših oblik tega so grafiti. Od šestdesetih let minulega stoletja je pisanje po arhitekturi simbol političnega protesta, manifestacija identitete. Ta praksa je v São Paulu dobila svoje značilnosti, ki se kažejo v obliki pisanja po visokih velemestnih stavbah s posebnim črkovanjem. Kot posledica napetega političnega položaja so se v Braziliji, zlasti v središču São Paula, v zadnjem letu znova razširili grafiti s političnimi sporočili. Podobno izražanje zasledimo tudi v Ljubljani, le da so med mestoma opazne razlike. Potem ko je središče naše prestolnice v zadnjih letih doživelo prenovo, grafitov v njej ne najdemo prav zlahka. Tovrstna sporočila je mogoče videti v okoliških četrtih, na pročeljih poslopij, ki še niso bila »polepšana«, in na raznovrstnih ograjah. Mnoga se nanašajo na protifašistični boj in konsolidacijo slovenske identitete v državi, ki je postala neodvisna šele leta 1991.

Tozadevno lahko obnovo središča Ljubljane razumemo kot del globalnega investicijskega scenarija oblasti, ki si prizadeva, da bi bila mesta bolj ekološka, kulturna in »lepa«, s čimer postanejo privlačna za raznovrstne zasebne naložbe in del turistične industrije. Če ima tovrstna dinamika na eni strani hipne pozitivne učinke na ekonomijo in na fizično podobo stavb, pa utegne na drugi voditi v izključenost tradicionalnih prebivalcev središča mesta in povzročiti, da ga ne prepoznavajo več kot svojega zgodovinskega in prvotnega prostora.

Zaradi omenjenega projekta je v izhodišču raziskave vprašljiva vrednost tega procesa, pri čemer si pomaga z uporabo pročelja Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC). Gre za zgodovinsko poslopje iz 18. stoletja, ki ga – podobno kot številne stavbe tega tipa – zaznamuje spreminjanje namembnosti, saj je bilo prebivališče plemstva, cerkvena lastnina, namenjeno je bilo za državne dogodke, zdaj pa ga naseljuje muzej. Umeščeno je tako, da je od daleč videti kot središče zelenja parka Tivoli. Prav zaradi konfiguracije bo pročelje uporabljeno kot zaslon, ki bo prikazoval misli, zbrane med prebivalci Ljubljane. Ta zbirka misli bo pridobljena kar se da anonimno, prek posebnega e-sporočila. Ideja je v tem, da pročelje zgodovinskega poslopja postane sredstvo za izražanje razmišljanja prebivalcev o trenutni dinamiki mesta ter privilegirana pomoč pri vnovičnem prisvajanju in izražanju identitete.

V MGLC bo mogoče kupiti spominek, značilen za evropske muzeje (dekorativni krožnik), na katerem bo podoba poslopja z grafiti na pročelju.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Alejandra Pizarnik, Nočna pevka

Izšla je knjiga Cantora nocturna/Nočna pevka, ki v dvojezični špansko-slovenski izdaji predstavlja delo kultne argentinske pesnice Alejandre Pizarnik (1936–1972), Knjiga je izšla kot eden od projektov 32. grafičnega bienala: Kriterij rojstva. 

Knjiga prinaša reprezentativen izbor pesničine poezije iz vseh njenih pesniških zbirk in iz pesmi, ki niso bile zbrane v knjige, njeno ključno prozo Krvava grofica in zapise, v katerih je spregovorila o svojem delu.

Urednik knjige je Miklavž Komelj; prevajalca sta Nada Kavčič in Miklavž Komelj. Eseje o pesnici in njenem ustvarjanju so prispevali Nada Kavčič, Miklavž Komelj in Yucef Merhi. Knjigo je oblikoval Ivian Kan Mujezinović.

Iz ateljev Švicarije

Marija Mojca Pungerčar: TRI BOTANIČNE ZGODBE
20. 12. 2018–18. 4. 2019

odprtje razstave:
četrtek, 20. december, ob 18. uri
Ustvarjalni center Švicarija,
1. nadstropje, atelje št. N 1

Razstava Tri botanične zgodbe Marije Mojce Pungerčar združuje tri sveže cikluse del, ki se posvečajo majhnim in intimnim pojavom njenega vsakdanjika. Z uporabo fotografije in s pomočjo obdelave tekstila ustvarja drobne kombinirane instalacije, ki namigujejo na nekatera temeljna eksistenčna vprašanja, kot so razmerje med kulturo in naravo ter odnos posameznika do neposredne okolice, empatije, minevanja in lastnega telesa.

Kustos: Miha Colner
Svetovanje in tehnična podpora: Marjan Kokot
Producent: Kulturno umetniško društvo Trivia
Projekt je finančno podprla Mestna občina Ljubljana

Odpiralni čas
21. 12. 2018–20. 1. 2019, torek in sreda, 15.00–17.00
ob drugih delovnih dneh je ogled možen po dogovoru.
21. 1.–18. 4. 2019, ogled po dogovoru
Zaprto ob vikendih in praznikih, razen v petek, 8. 2 2019.

Za ogled pišite na mejl: mojca.pungercar@guest.arnes.si ali pokličite po telefonu: 041 882 593.

Vodstva po razstavi
torek, 8. 1. ob 17.00: po razstavi vodi avtorica
petek, 8. 2. 2019, 14.00–20.00: celodneven ogled razstave z avtorico
sreda, 6. 3. ob 17.00: po razstavi vodi avtorica

Klikni za več


Marija Mojca Pungerčar: Preraščanje, 2018 (detajl inštalacije, digitalni tisk, ročna pletenina). Foto: Nada Žgank.

VEČER Z MANCO KOŠIR: ZGODBE O KNJIGAH IN LJUDEH

torek, 11. december, ob 18. uri
brezplačno

Decembrski večer z Manco bo zadišal po praznikih, ki jih slavimo z umetnostjo, znanostjo in premišljevanjem o prihodnosti ljudi in sveta, kamor nas bo vodila knjižica Michela Serresa Palčica. O svojem delu in ljubih knjigah bodo govorili umetnica Eva Petrič, znanstvenik dr. Miha Kos in prevajalec Luka Krek. Večer bo glasbeno obogatil duo Čemomka.

Eva Petrič je multimedijska vizualna umetnica in pisateljica, živeča med New Yorkom, Dunajem in Ljubljano, ki k nam prihaja s svojima novima, še po tisku dišečima knjigama.

Dr. Miha Kos, fizik, promotor znanosti in vseživljenjskega učenja, ustanovitelj in vodja Hiše eksperimentov, s katero zaliva radovednost, ustvarjalnost in razmišljanje z lastno glavo.

Luka Krek je študent magistrskega študija prevajalstva, tako in drugače angažirani državljan ter član ekipe, ki je prevedla Palčico.

Čemomka je duo, ki ga sestavljata štipendista MOL, nagrajevana violončelist Gal Golob in harmonikar Nejc Poljanec; kot pravita, »igrata svašta«, od moderne do ljudske glasbe.

MILTON GLASER, PLAKATI

23. 11. 2018–3. 3. 2019
odprtje:
petek, 23. november, ob 13. uri

Avtorja in njegove plakate bo predstavila poznavalka vizualnih komunikacij dr. Petra Černe Oven.

Milton Glaser (1929, New York) je eden najpomembnejših grafičnih oblikovalcev na svetu. V petdesetletni karieri je oblikoval na stotine celostnih grafičnih podob, revije, časopise, knjige, ovitke LP-plošč, ter ustvaril na tisoče plakatov. V zgodovino oblikovanja se je zapisal z ikoničnim logotipom »I love NY«. Milton Glaser se je odločil, da mestu Ljubljana donira petintrideset avtorskih plakatov (nastalih med letoma 1966 in 2016), ki bodo po razstavi obogatili zbirko Mednarodnega grafičnega likovnega centra.

Posebna zahvala za razstavo gre Mirku Iliću, ki se mu je ideja za donacijo porodila leta 2017, ko je kot predavatelj in avtor razstave TOLERANCE gostoval na Festivalu strpnosti. Tega s podporo MOL vsako leto organizirata Mini teater in Judovski kulturni center.


Milton Glaser, Plakati, 2018.

Vodstvo po razstavi Nathalie Du Pasquier, Fair Game

torek, 18. december, ob 17. uri
vstopnina za razstavo, vodstvo je brezplačno

Vodstvo poteka v slovenskem (začetek ob 17.00) in angleškem jeziku (začetek ob 17.30), vodi muzejski informator
Gregor Dražil.


Foto: Urška Boljkovac. Arhiv MGLC.

Nathalie Du Pasquier, Fair Game

30. 11. 2018–3. 3. 2019
odprtje:
petek, 30. november, ob 13. uri

Odprtje razstave bo spremljalo vodstvo umetnice Nathalie Du Pasquier in kustosinje razstave Kate Sutton.

Kompozicije Nathalie Du Pasquier transformirajo prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra v niz mikrookolij, ki obiskovalce posrkajo vase. Umetnica v njih uporabi motive s svojih slik, grafik, risb in muralov, ki jih je ustvarila v več kot treh desetletjih, pa tudi iz nove serije sitotiskov, ki je nastala prav v ateljeju za sitotisk v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.

Nathalie Du Pasquier se je uveljavila z živimi, vpadljivimi grafikami in potiskanim tekstilom, z deli, ki so jih oblikovali eklektični vplivi na njeno ustvarjanje ter njena brezmejna domišljija in ljubezen do eksperimentiranja.

Od poznih osemdesetih let se Nathalie Du Pasquier osredotoča predvsem na slikarstvo. Ustvarila je obsežen opus, katerega velik del ni bil še nikoli razstavljen. Razstava Fair Game ni urejena kronološko, temveč išče intuitivnej formalne povezave med različnimi serijami. Izbrani elementi ali predmeti se znova in znova pojavljajo v različnih kompozicijskih postavitvah kot igralna karta, ki se ob vsakem mešanju znajde v drugi kombinaciji, zaradi česar ima vsakokrat drugačno moč in omejitve. Ta vizualni besednjak lahko v prečiščeni obliki vidimo v njeni novi seriji modulov v sitotisku, ki jih umetnica imenuje »navidezno pohištvo«).

Kustosinja razstave je Kate Sutton.


Nathalie Du Pasquier: Mensola Piena, 2011, olje na platnu.