- Predstavitev
- Zgodovina bienala
-
32. grafični bienale
- Pogovori z umetniki 32. grafičnega bienala
- Erica Ferrari: Komu pripada arhitektura?
- Otvoritveni dnevi bienala
- Kriterij rojstva in film
- Spremljevalni program 32. grafičnega bienala
- Cikel gvatemalskega filma na 32. grafičnem bienalu
- Predavanje: Švicarija – »umetniško gnezdo« Ljubljane
- Nagradi 32. grafičnega bienala
-
31. grafični bienale
- Katedrala svobode
- Ljubljanski grafični bienale skozi plakat
- Otvoritveni dnevni
- Spremljevalni program
- Literarni dogodek: Listi z roba
- MOTO pogovor
- Vstopnina 31. grafičnega bienala
- Vreme je tudi pasje
- Tivoli, neznana zgodovina
- Srečanje pogledov, delavnica
- Ženske z nitjo v roki, delavnica
- Ponovi pogled!, vzporedna razstava
- IMPRO – španski jezik za vse generacije
- ŠUM-ov pogovor: Nad tabo/ti, 31. grafični bienale Ljubljana
- Nagrade 31. grafičnega bienala
- Bienalnik
- Bienale iz kovčka
- Grafični bienale na EXPU 2015
Pilar Quinteros: Katedrala svobode
Izhodiščna točka: Rampa za čolne na Ljubljanici ob Mrtvaškem mostu
Potek plutja: Mrtvaški most − Mesarski most – Mrtvaški most
Sobota, 25. julij, ob 10. uri
V sodelovanju z Društvom rečnih kapitanov Ljubljana.
Slovenski arhitekt Jože Plečnik je leta 1947, v času Jugoslavije, ponudil zasnovo za nov Slovenski parlament v Ljubljani, poimenovan Plečnikov parlament ali Katedrala svobode, ki je tudi naslov projekta čilske umetnice Pillar Quinteros na 31. grafičnem bienalu. Toda njegov načrt so iz finančnih, logističnih in slogovnih razlogov zavrnili. Zato so objavili nov natečaj, tokrat z odprtim pozivom, da bi našli končno obliko in zmagovalni projekt je postal današnje poslopje Slovenskega parlamenta. Kljub temu je Plečnikova zasnova ostala zapisana v kolektivnem spominu in jo dandanes lahko vidimo na slovenskem kovancu za 10 centov, čeprav projekta niso nikoli razvili.
Projekt Pillar Quinteros skuša rekonstruirati model Plečnikove zasnove z uporabo lahkih materialov (kot je lepenka), pokrit pa bo z vodoodpornimi materiali. Katedrala svobode bo nameščena na splav, ki ga je umetnica izdelala lastnoročno in ga bo sama spustila po Ljubljanici. Tako ta zgradba ne bo le prvič volumetrično navzoča v mestu, temveč bo tudi »obiskala« različne kraje, ne da bi se lahko kjer koli zadržala dlje časa, kajti zanjo ni prostora v urbanem načrtu mesta. Splav, ki ga je v celoti pripravila v Ljubljani, je izdelan iz lesa in recikliranih plastenk.
Kot pravi umetnica: »Moj projekt je projekt o zgradbi, ki nima prostora zase in se zato brezciljno premika po vodah Ljubljane.«
- Pilar Quinteros
Pilar Quinteros, biografija
Rojena leta 1988 (Santiago, Čile). Diplomirala (2011) je iz umetnosti na Škofovski katoliški univerzi v Čilu (Pontificia Universidad Católica de Chile), kjer zadnjih nekaj let dela kot asistentka pri številnih predmetih. Je soustanoviteljica in dejavna članica umetniškega kolektiva MICH (Mednarodni muzej v Čilu), večdisciplinarnega kolektiva, ki se posveča ustvarjanju refleksivnih projektov, umetnostnih prostorov in umetniških del. Prejemnica štipendije Jeana-Clauda Reynala (2012) za umetnike, ki uporabljajo papir, ki jo podeljujeta Francoski sklad (Fondation de France) in Muzej likovne umetnosti v Bordeauxu. Tretjeuvrščena prejemnica štipendije CCU Art (2013) in finalistka natečaja za nagrado Umetnost bodočih generacij (2014), ki jo podeljuje Umetnostni center Pinchuk v Kijevu.
Razstavljala je na mnogih prizoriščih, kot so Nacionalni muzej likovne umetnosti (Bienale medijskih umetnosti, Santiago, Čile, 2013), Muzej sodobne umetnosti (Santiago, Čile, 2010), ArteBA (Buenos Aires, Argentina, 2012), Casa de las Américas (Havana, Kuba, 2013), Umetnostni center Pinchuk (Kijev, Ukrajina, 2014) in Galerija Carlos/Ishikawa (London, Velika Britanija, 2015).
V svojem delu Pilar Quinteros uporablja gradbene materiale, kot so lepenka, les, steklena vlakna in plastika, od katerih so mnoge že opustili, da z rokami ustvarja različna telesa. Ročno delo je zanjo zelo pomemben, kajti ceni mišljenje in razumevanje, ki se razvijeta iz neposrednega odnosa do produkcijskih procesov. Z lastno – tako miselno kakor tudi telesno – vpletenostjo v proces ustvarjanja doseže, da je rezultat navsezadnje produkt njene vsakodnevne rutine in polnega življenjskega izkustva. Hkrati umetnica uporablja tudi video, da posname akcije in intervencije, ki se jih loteva v različnih kontekstih (v javnih prostorih, na nenaseljenih prizoriščih itd.).
Njeno delo je posvečeno razumevanju našega neposrednega sveta in transformacij, ki jih ta svet doživlja skozi čas. To jo je privedlo do razmisleka in analize dejstva, da se vse stvari, ki smo jih vajeni (mesta, predmeti, kulturni imaginariji vseh vrst), skozi leta spreminjajo. Njena estetska in vizualna analiza teh sprememb za izhodišče vzame idejo, da je kolektivni imaginarij konstrukt v najširšem pomenu besede, saj je sposoben ne le ustvariti fikcije, temveč le-tem tudi verjeti.
