Predstavitev

Ljubljanski grafični bienale je eden najstarejših na svetu. Z nastankom leta 1955 je postavil Ljubljano in slovensko likovno umetnost v svetovni kontekst.

Mednarodni prostor je bienalu priznal status visokokakovostne prireditve, slovenska umetnost pa je zaradi bienala poznana tudi zunaj meja države. V svetovnih muzejih je zastopana predvsem z grafikami, k čemur je pripomogel tudi bienale, kakor tudi z vabili umetnikom na pomembne mednarodne razstave. V šestdesetih letih obstoja je bienale pomagal dvigniti kakovost slovenskega ustvarjanja. Z rednim predstavljanjem del umetnikov iz drugih kulturnih in umetnostnih okolij je vplival na domače dogajanje. Velik delež ima tudi pri nastanku ljubljanske grafične šole in del, ki so vrhunci klasične grafične produkcije. Bienale je nastal v obdobju, ko je način grafičnega ustvarjanja, njegova reprodukcijska tehnika, odlično ujel stanje v umetnosti in družbi na splošno. Ravno takrat se je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike uveljavil pop art. Povojni kapitalizem, potrošniška družba in majava delitev na tako imenovano visoko in nizko kulturo so močno vplivali na produkcijo umetnosti. Umetnost je postala objekt potrošnje, še en izdelek na polici poleg juhe v pločevinki, kamor jo je postavil Andy Warhol. Bienale je v tej klimi hitro prešel med svetovno priznane likovne prireditve. Kot najstarejša manifestacija tega tipa je vzpodbudil tudi nastanek vrste podobnih prireditev po vsem svetu. Med koncema sedemdesetih in osemdesetih so se umetnostni tokovi spremenili. V ospredje je znova stopila tako imenovana individualna roka umetnika, ki je grafiko kot masovno produkcijsko tehniko potisnila v ozadje, prireditve ljubljanskega grafičnega bienala pa so šle skozi krizno obdobje. Devetdeseta so ponovno uveljavila gledanje na umetnost, naklonjeno grafiki, zanimali so jo atributi postindustrijske družbe, ekološka ozaveščenost, politična korektnost različnih idej, komunikativnost umetnosti. Mednarodni grafični bienale je tako znova pridobil pomembnost. Po letu 2001 se je začel aktivno povezovati še z drugimi reprodukcijskimi tehnikami, fotografijo, filmom, računalniškimi programi. Štiriindvajseti bienale je leta 2001 začel proces revitalizacije, preverjanja strukture, organiziranosti, odnosa do domačih in mednarodnih javnosti, kuratorstva. Samorefleksija in preizpraševanje svoje vloge se bosta nadaljevala tudi z naslednjimi bienali.

 

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Boris Jesih: Povezave

30. 11. 2017–11. 3. 2017

Boris Jesih (1943) se je umetniško uveljavil konec šestdesetih let v krogu ekspresivnih figuralikov. Pod vplivom poparta se je z geometrijskim preoblikovanjem vsakdanjih predmetov odzival na značilnosti duha časa in se kasneje usmeril predvsem v krajinarstvo. Kot grafik se odlikuje v tehnikah visokega in ploskega tiska, z vrhuncem v barvni litografiji. Kot nagrajenec 13. mednarodnega grafičnega bienala leta 1979 (posebna nagrada za mladega avtorja) je opozoril nase s serijo litografij, katerih nabor imamo v zbirki MGLC. Na pregledni razstavi so ob litografijah na ogled tudi risbe, slike in fotografije, s katerimi poudarjamo povezave v njegovem ustvarjalnem procesu in med njegovimi deli. 


Boris Jesih: Vrata (1983, barvna litografija).

 

 

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #10

Tanja Radež:

SREČNO NOVO LETO 2018

5. 12. 2017–8. 1. 2018

TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice)

Tanja Radež se pogosto znajde v samoizpraševanju o smislu oblikovanja nacionalne simbolike. Simbolni znaki narodne identitete so pogosto zgolj okraševanje, in ne več opora za ustvarjanje svetle prihodnosti. Simboli in barve pa vztrajajo skozi spreminjajočo se zgodovino, kajti človek očitno mora začrtati meje svojega bivanja in označevati suverenost skupine, ki ji pripada. 


Tanja Radeže: SREČNO NOVO LETO 2018.

 

Kopiranje

14. 12. 2017–4. 1. 2018

odprtje razstave
četrtek, 14. december, ob 17. uri, Ustvarjalni center Švicarija

Projekt Kopiranje v knjigi umetnika predstavlja 11 umetnikov, ki so vsak po svoje razvili in ustvarili svoj pogled na kopiranje in kopijo.

Umetniki: Kate Bingaman-Burt, Tate Foley, JULM (Jason Urban & Leslie Mutchler), Leah Mackin, Test Print (Amze Emmons), Garret Orr, Nez Pez, Nika Rupnik, Grace Synder, RL Tillman, Breanne Trammell
Kustos: Printeresting


Foto: Printeresting.

Iz ateljejev Švicarije

Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje

14. 12. 2017–16. 2. 2018

odprtje:
četrtek, 14. december, ob 19. uri, Ustvarjalni center Švicarija
(1. nadstropje)
ob 18. uri vodstvo po razstavi z Marijo Mojco Pungerčar in kustosinjo Nino Jezo

Pri projektu Predvideno je prehodno obdobje umetnica Marija Mojca Pungerčar izhaja iz izbora fotografskih posnetkov, s katerimi je v daljšem časovnem obdobju dokumentirala zasebne dogodke, ki predstavljajo ali nakazujejo pomembne življenjske prelomnice. 


Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje.