Grad Tivoli

Grad Tivoli je najstarejši objekt na območju današnjega Tivolija. Z mestom je povezan z Jakopičevim sprehajališčem, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Jože Plečnik razširil in zasadil nova drevesa. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje, ko je nad današnjo lokacijo stal stolp, ki so ga leta 1442 porušili Celjani v bojih za Ljubljano z avstrijskim cesarjem Friderikom III. Baron Jurij Apfaltrern je dal na današnji lokaciji sezidati nov dvor, leta 1601 so ga kupili ljubljanski jezuiti in ga nadomestili z novo grajsko stavbo. Jezuiti so kupovali okoliška zemljišča in okolica dvorca je postala prijetno sprehajališče, v naravnem amfiteatru za gradom pa so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Ko je bil jezuitski red leta 1775 razpuščen, je dvorec postal letna rezidenca ljubljanskega škofa, kasneje je prešel v last deželnih stanov, služil kot bolnišnica, skladišče in vojašnica, kar je poslopje močno prizadelo. Cesar Franc Jožef je dal grad obnoviti in ga maja leta 1853 poklonil maršalu Radetzkemu in njegovi soprogi v dosmrtno uporabo. Radetzky je okolico prenovil in park odprl za javnost, za kar so mu hvaležni Ljubljančani podelili častno meščanstvo in leta 1882 pred dvorcem postavili kip. Danes vsem znani vodomet s kipcem fantiča so v parku postavili aprila leta 1870, takrat so na stopnišče pred gradom najbrž namestili tudi štiri markantne velike bronaste pse brez jezikov kiparja Antona Dominika Fernkorna. Leta 1886 so namestili kovinsko ograjo na vrhu stopnišča in namesto starih stopnic leta 1889 postavili nove. S tem pa se je skrb za videz gradu nehala. V njem so poslej živeli mestni uradniki. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove za odprtje Mednarodnega grafičnega likovnega centra leta 1986. Zgradba Gradu Tivoli je spomeniško zavarovana.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #10

Tanja Radež:

SREČNO NOVO LETO 2018

5. 12. 2017–8. 1. 2018

TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice)

Tanja Radež se pogosto znajde v samoizpraševanju o smislu oblikovanja nacionalne simbolike. Simbolni znaki narodne identitete so pogosto zgolj okraševanje, in ne več opora za ustvarjanje svetle prihodnosti. Simboli in barve pa vztrajajo skozi spreminjajočo se zgodovino, kajti človek očitno mora začrtati meje svojega bivanja in označevati suverenost skupine, ki ji pripada. 


Tanja Radeže: SREČNO NOVO LETO 2018.

 

Kopiranje

14. 12. 2017–4. 1. 2018

odprtje razstave
četrtek, 14. december, ob 17. uri, Ustvarjalni center Švicarija

Projekt Kopiranje v knjigi umetnika predstavlja 11 umetnikov, ki so vsak po svoje razvili in ustvarili svoj pogled na kopiranje in kopijo.

Umetniki: Kate Bingaman-Burt, Tate Foley, JULM (Jason Urban & Leslie Mutchler), Leah Mackin, Test Print (Amze Emmons), Garret Orr, Nez Pez, Nika Rupnik, Grace Synder, RL Tillman, Breanne Trammell
Kustos: Printeresting


Foto: Printeresting.

Iz ateljejev Švicarije

Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje

14. 12. 2017–16. 2. 2018

odprtje:
četrtek, 14. december, ob 19. uri, Ustvarjalni center Švicarija
(1. nadstropje)
ob 18. uri vodstvo po razstavi z Marijo Mojco Pungerčar in kustosinjo Nino Jezo

Pri projektu Predvideno je prehodno obdobje umetnica Marija Mojca Pungerčar izhaja iz izbora fotografskih posnetkov, s katerimi je v daljšem časovnem obdobju dokumentirala zasebne dogodke, ki predstavljajo ali nakazujejo pomembne življenjske prelomnice. 


Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje.

Novo leto na Gradu Tivoli

petek, 29. december, 11.00–13.00

praznična delavnica in predstava
Likovna delavnica na razstavi Borisa Jesiha, Povezave
Vodita akademska slikarka Nika Rupnik in umetnostna zgodovinarka Tina Boc. (60 min)

Kamišibaj gledališče: Fantek na oblaku in druge zgodbe
Zgodbe v sliki in besedi pripoveduje Irena Rajh. (40 min)

MGLC praznično delavnico in predstavo podarja otrokom in vsem, ki jih imajo otroci radi, zato prisrčno vabljeni vsi od 2. do 90. let!

Kamišibaj gledališče: Fantek na oblaku in druge zgodbe, pripoveduje Irena Rajh

Deček Darko je živel v visoki hiši s teraso na strehi. Nekega dne se je zamišljeno sprehajal sem in tja, ko je mimo priplul majhen bel oblak. Darko je imel vrvico in z njo ujel oblačka kot kozlička ter ga potegnil k sebi. Zlezel je nanj in zajadrala sta nad mesto ...

Darku in oblaku se bodo pridružile še druge zgodbe, ki se navezujejo na Ljubljano, park Tivoli in grad. Kamišibaj gledališče je japonska umetniška oblika pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru.