MGLC 30 LET

Ob tridesetletnici ustanovitve MGLC se ob pregledu zgodovinskih dejstev[1] postavlja vprašanje, kaj je bil poglavitni razlog, da je grafični bienale, ki je kot sestavna enota Moderne galerije uspešno deloval pod njenim okriljem, želel postati samostojna ustanova na novi lokaciji. Iz številnih obrazložitev in študij, ki jih je zahtevala ustanovitev nove javne institucije, je razvidna motivacija po premiku z organizacijsko-strokovne pozicije na področju grafične umetnosti tudi na praktično, tehnično produkcijsko raven. Med organizatorji grafičnega bienala in krogom umetnikov, ki so se zbirali okrog njega, so očitno krožile ideje o posebni instituciji za grafično umetnost, ki bi bila križanec med muzejem in specializiranim produkcijskim, izobraževalnim in založniškim centrom. V ospredju je bila konkretna želja po vzpostavitvi grafične eksperimentalne delavnice, ki ji je bilo ob dokončani prenovi gradu res namenjeno celotno pritličje. Glavni razlog med bržkone številnimi drugimi je bila torej potreba po živem umetniškem centru, ki mu bo neprestano kroženje umetnikov in idej ter mednarodno prepoznavnost zagotavljal grafični bienale. Prvotna vizija ustanoviteljev se je uresničila in MGLC je postal pomemben muzej z bogato zbirko, živahen umetniški center s še vedno aktivno delujočimi grafičnimi ateljeji, ostal pa je tudi mednarodno uveljavljen producent grafičnega bienala. Ob tridesetletnici je čas za nove ambiciozne načrte: muzej 21. stoletja mora biti prostor svobode, soustvarjanja, dajanja in sprejemanja, kar je v MGLC lahko nadgrajeno s potencialom žive umetniške ustvarjalnosti. MGLC bo kmalu dopolnjen z dejavnostjo umetniškega rezidenčnega centra v prenovljeni stavbi Švicarije, hkrati pa je trideset let dolga doba, po kateri je grad Tivoli ponovno pripravljen za prenovo. Prenovljen in dostopen Mednarodni grafični likovni center bo v bližnji prihodnosti z rezidenčnim centrom Švicarija lokacijsko in programsko povezan kompleks in novo kulturno, izobraževalno in družabno središče v srcu parka Tivoli.

Nevenka Šivavec, direktorica MGLC

[1] Zamisel o novi instituciji, ki jo je predlagal dolgoletni vodja grafičnega bienala Zoran Kržišnik, sega v drugo polovico sedemdesetih let, ko je bil ustanovljen pripravljalni odbor za izgradnjo grafičnega centra, kasneje sta nastala akcijski odbor s predsednikom, visokim jugoslovanskim politikom Stanetom Dolancem, in poseben organizacijski štab, ki ga je vodil kulturnik Mitja Rotovnik. Leta 1979 je bil dokončan idejni projekt Grafični center – Tivolski grad, ki ga je zasnoval takratni predstojnik fakultete za arhitekturo prof. Sergej Pavlin. Njegov projekt prenove gradu je bil v celoti dokončan leta 1989. Omenjeni organizacijski štab je za zbiranje potrebnih sredstev za prenovo angažiral slovensko gospodarstvo in politiko, z donacijami umetniških del pa so velikodušno sodelovali številni domači in tuji umetniki.  

Kako se ustanovitve in začetkov spominjajo sodelavke in sodelavci MGLC
 

Grafični ateljeji

Želja po ustanovitvi grafične delavnice se je pojavila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti iz potrebe po obogatitvi grafične zbirke z novimi kakovostnimi deli domačih in tujih avtorjev. Prvi poskusi tiskanja so nastali v kleti Moderne galerije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar dejavnost ni zaživela. Katalog 9. mednarodne grafične razstave iz leta 1971 v uvodnem besedilu sekretarja bienala in ravnatelja takratne Moderne galerije Zorana Kržišnika omenja Vilo Bled kot najprimernejši prostor za ustanovitev centra, delavnice, ki bi bila namenjena ponatisu del mojstrov sodobne grafične umetnosti. Ob privolitvi takratne politike, sponzorski podpori slovenskih podjetij, posameznih darovalcev umetnikov in izbrane ekipe sodelavcev se je petnajst let kasneje leta 1986 po dolgoletnih naporih in obnovi ljubljanskega Gradu Tivoli, v katerem danes domuje Mednarodni grafični likovni center, ta ambiciozno zasnovani projekt tudi udejanjil.

Mag. Boge Dimovski, muzejski svetovalec, v MGLC od leta 1986

Zbirka

Na božični dan pred tridesetimi leti je mesto Ljubljana ustanovilo MGLC kot matično hišo mednarodnega grafičnega bienala in kot center za promocijo ter tisk umetniške grafike. Domicil je dobil v Gradu Tivoli, kamor je bil preseljen del lastnine iz Moderne galerije, in se tu leta 1987 že podpisal pod organizacijo 17. mednarodnega grafičnega bienala ter odprl grafične ateljeje, druge dejavnosti MGLC pa so nastajale postopoma. Leta 1989 je bilo prvo nadstropje obnovljeno za odprtje galerije, s prenosom približno 500 grafik – dediščine bienala – iz depojev Moderne galerije v upravljanje MGLC pa se je oblikovala baza za razvoj zbiralne politike in zbirk. Status muzeja je MGLC dobil leta 2000. Takrat je z obsežno donacijo knjig umetnika začel širiti tudi zbirko umetniških publikacij, ki spada med najbolj referenčne zbirke srednje Evrope. Zbirka, ki se večinoma predstavlja z grafičnimi listi, se polni z odkupi in darili in poleg tega še z deli tekoče produkcije; od leta 2001 jo načrtno dopolnjujemo tudi z deli na bienalu nagrajenih umetnikov.

Mag. Breda Škrjanec, muzejska svetovalka, v MGLC od leta 1989

30 let spominov

Moj prvi dan v MGLC je bil, ko sem prišla na razgovor za službo v začetku maja 1989. Prejela sem vabilo na tivolski grad Pod turnom 3. Bog, sem si rekla, kje pa je to?! Naslov sem morala poiskati na zemljevidu Ljubljane. Nisem imela pojma, čeprav sem kot otrok hodila z mamo v Tivoli, k ribniku, a grajska stavba je bila strašljiva, zapuščena, vse je bilo nekako odprto in čudno. Zmeraj sva se ji izognili. No, in potem pridem v grad z ogromnimi težko odpirajočimi se vrati na razgovor za službo. Nikjer ni nič pisalo, vse je bilo prašno, v avli so bila vsa vrata zaklenjena. V prvem nadstropju so bile montažne stene stanovanja, kjer je živela še zadnja prebivalka gradu. V etaži so bila po tri stanovanja. Grem še nadstropje više in skozi vrata na levi je prišel gospod Kržišnik, ki sem ga poznala iz medijev, in sem bila celo malo presenečena, da ga vidim tu. V službo sem prišla 15. maja, približno mesec pred bienalom (16. junija je bila otvoritev 18. mednarodnega grafičnega bienala), in čez dva dneva je bila iz stanovanja, kjer je sedaj galerija, izseljena zadnja stranka. To je bilo kar zaskrbljujoče, ker je bilo treba v enem mesecu urediti galerijo. Spomnim se, da je bil Kržišnik zelo na trnih, da ga je skrbelo, ali bodo mojstri zmogli vse delo, ki ga je bilo treba opraviti. A vse se je izšlo. Zoran Kržišnik se je zelo trudil, da je vzpostavil tivolski center. Prenova je bila sponzorska, nekdo je dal barve, drugi material za električno napeljavo, ipd. Vse stranke, ki so bile v hiši, so dobile stanovanje. Kržišniku je veliko pomagal tudi politik Stane Dolanc, bila sta prijatelja.

Zmaga Šešelj, poslovna sekretarka v pokoju, v MGLC od leta 1989

Spominjam se grafičnih bienalov konec osemdesetih in v zgodnjih devetdesetih. Postavljali smo v Moderni galeriji, od vrha do tal so bile grafike pod steklom, in seveda smo cele dneve delali. Ekipe so bile velike, vzdušje je bilo super, tempo veliko bolj umirjen kot danes, in Kržišnik je vedno rešil situacijo, ko je kaj zaškripalo.

Tudi sicer je vedno veliko ljudi zahajalo v hišo in vsi so bili zelo prijazni, sproščeni. Veliko je bilo sponzorjev, vedno je kdo priletel na kavico ali na sestanek. Ogromno je bilo tujcev. Imeli smo bogate otvoritve, bile so ob 12. uri in s pogostitvami. Luštno je bilo!
Enkrat sem pri postavljanju bienala imela s sabo sina Gregorja, takrat še malčka. Otroka po navadi zaposliš z risanjem in Gregor je narisal Jakopičevo sprehajališče. Risba je nekako zašla med razložene grafike za razstavo in kustos je skorajda razstavil tudi to delo. Veliko je bilo smeha na ta račun! Sedaj jo ima doma moja prijateljica, ki je takrat pomagala, in bi jo rada od nje odkupila, da jo dam sinu za 30. rojstni dan.

Alenka Mikuž, ekonomka, v MGLC od leta 1987

Ko sem dobro leto po ustanovitvi prišel v MGLC, je bila hiša še v procesu opremljanja, v grafičnih ateljejih pa smo začeli delati hitro in zelo intenzivno. Ogromno se je delalo v globokem tisku in sitotisku, najmanj v litografiji. Med prvimi, ki so prišli delat v atelje, so bili bosanski in hrvaški umetniki (takrat je bila še Jugoslavija) in umetniki, ki so živeli dlje iz Ljubljane. Mislim, da je bil prvi, ki sem ga spoznal, Bogdan Grom iz Amerike.

Večino sem spoznal ob tiskanju. Edini, ki sem ga spoznal šele kasneje, je bil Edo Murtić. Murtić je namreč na podlagi Kržišnikovih priporočil, da ima ekipo, ki je sposobna narediti vse, svoje prvo delo za tisk – pokrajino v 12 barvah – poslal kar po pošti z navodili, kako odtisniti. Nato je Leon Levar (hišnik) z letalom odnesel grafike v Dubrovnik avtorju v podpis.
Časovno sem največ delal z Jožetom Ciuho, postala sva neke vrste prijatelja. Razpet je bil med Ljubljano, Salzburgom in Parizom; delalo se je, ko se je ustavil v Ljubljani, ob popoldnevih, vikendih, praznikih, med počitnicami. Hiša se je umetnikom namreč vedno prilagajala. Po končanem delu smo večkrat imeli likof, usedli smo se in praznovali. Umetniki se radi ustavljajo v MGLC, v ateljejih, ne samo za delo, tudi za pomoč in informacije; smo neke vrste hiša srečevanj.

Slavko Pavlin, tiskarski mojster, v MGLC od leta 1988

Ustanovni podporniki

Umetniki, ki so omogočili prenovo in ustanovitev MGLC, so Dan Allison, Marko Andlovic, Zvest Apollonio, Miroslav Arsić, Todorče Atanasov, Janez Bernik, Janez Boljka, Bogdan Borčić, Lucijan Bratuš (dediči), Jože Ciuha, Boge Dimovski, Vida Fakin, Mitja Ficko, Tomaž Gorjup, Samuel Grajfoner, Milena Gregorčič, Bogdan Grom, Toshihiro Hamano, Franz Hitzer, Goran Horvat, Drago Hrvacki, Jože Horvat - Jaki, Danilo Jejčič, Andrej Jemec, Meško Kiar, Zorana de Kide, Janez Knez, Zora Koren Skerk, Bojan Kovačič, Ante Kuduz, Giani Llalloshi, Lojze Logar, Tim Long, Vladimir Makuc, Adriana Maraž, Edo Murtić, Dimče Nikolov, Polde Oblak, Valentin Oman, Freya Payne, Bill Penney, Amalija Perez Molek, Jože Peternelj, Konrad Peternelj, Veno Pilon (dediči), Rainer Plum, Concetto Pozzati, Anton Repnik, Jože Spacal, Lojze Spacal, Ljubomir Stahov, Zora Stančič, Mitja Stanek, Marija Starič Jenko, Gorazd Šefran, Gorazd Šimenko, Miroslav Šutej, Drago Tršar, Marijan Tršar, Max Uhlig, Franco Vecchiet, Vladimir Veličković, Jana Vizjak, Sašo Vrabič, Petar Waldegg, Huiquin Wang, Mehmed Zaimović, Karel Zelenko in Giuseppe Zigaina.

Organizacije, ki so omogočile prenovo in ustanovitev MGLC, so Adria Airways, Color, Elan, Emona, Ferromoto, Gorenje, Gospodarska zbornica Slovenije, GP Grosuplje, IMP Metall, IMV, Intereuropa, Iskra, Izvršni svet skupščine SR Slovenije, Javna skladišča, JUB, Kemija Impex, Kompas, KP Rast, Kulturna skupnost Slovenije, Lek, Lesnina, LIZ, Ljubljanska kulturna skupnost, Mercator, Metalka, Moderna galerija, Oprema Kočevje, Petrol, Riko, SCT, Skupščina mesta Ljubljane, Slovenijales, Stol, Smelt, Stanovanjski SIS občine in mesta Ljubljane, Stenplast, Tovarna papirja Krško, Tovarna papirja Radeče, Tovarna papirja Vevče, Unitex, Velana.

 

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Boris Jesih: Povezave

30. 11. 2017–11. 3. 2017

Boris Jesih (1943) se je umetniško uveljavil konec šestdesetih let v krogu ekspresivnih figuralikov. Pod vplivom poparta se je z geometrijskim preoblikovanjem vsakdanjih predmetov odzival na značilnosti duha časa in se kasneje usmeril predvsem v krajinarstvo. Kot grafik se odlikuje v tehnikah visokega in ploskega tiska, z vrhuncem v barvni litografiji. Kot nagrajenec 13. mednarodnega grafičnega bienala leta 1979 (posebna nagrada za mladega avtorja) je opozoril nase s serijo litografij, katerih nabor imamo v zbirki MGLC. Na pregledni razstavi so ob litografijah na ogled tudi risbe, slike in fotografije, s katerimi poudarjamo povezave v njegovem ustvarjalnem procesu in med njegovimi deli. 


Boris Jesih: Vrata (1983, barvna litografija).

 

 

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #10

Tanja Radež:

SREČNO NOVO LETO 2018

5. 12. 2017–8. 1. 2018

TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice)

Tanja Radež se pogosto znajde v samoizpraševanju o smislu oblikovanja nacionalne simbolike. Simbolni znaki narodne identitete so pogosto zgolj okraševanje, in ne več opora za ustvarjanje svetle prihodnosti. Simboli in barve pa vztrajajo skozi spreminjajočo se zgodovino, kajti človek očitno mora začrtati meje svojega bivanja in označevati suverenost skupine, ki ji pripada. 


Tanja Radeže: SREČNO NOVO LETO 2018.

 

Kopiranje

14. 12. 2017–4. 1. 2018

odprtje razstave
četrtek, 14. december, ob 17. uri, Ustvarjalni center Švicarija

Projekt Kopiranje v knjigi umetnika predstavlja 11 umetnikov, ki so vsak po svoje razvili in ustvarili svoj pogled na kopiranje in kopijo.

Umetniki: Kate Bingaman-Burt, Tate Foley, JULM (Jason Urban & Leslie Mutchler), Leah Mackin, Test Print (Amze Emmons), Garret Orr, Nez Pez, Nika Rupnik, Grace Synder, RL Tillman, Breanne Trammell
Kustos: Printeresting


Foto: Printeresting.

Iz ateljejev Švicarije

Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje

14. 12. 2017–16. 2. 2018

odprtje:
četrtek, 14. december, ob 19. uri, Ustvarjalni center Švicarija
(1. nadstropje)
ob 18. uri vodstvo po razstavi z Marijo Mojco Pungerčar in kustosinjo Nino Jezo

Pri projektu Predvideno je prehodno obdobje umetnica Marija Mojca Pungerčar izhaja iz izbora fotografskih posnetkov, s katerimi je v daljšem časovnem obdobju dokumentirala zasebne dogodke, ki predstavljajo ali nakazujejo pomembne življenjske prelomnice. 


Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje.