Boris Jesih, Povezave

30. 11. 2017 - 11. 03. 2018
440h/05_enakomerno_pospeseno__1973__svincnik__tus__70_x_50_cm.jpg
Boris Jesih: Enakomerno pospešeno, 1973 (svinčnik, tuš).

Razstava Boris Jesih, Povezave, ki jo je pripravila mag. Breda Škrjanec, je osredotočena na Jesihova dela na papirju, čeprav ne moremo mimo dejstva, da je Boris Jesih prvenstveno slikar. Ob poznavanju njegovega predstavnega sveta pa slikarstva ne moremo strogo ločevati od drugih likovnih izraznih načinov, še zlasti ne od risbe in grafike, saj je odličen risar, pri katerem črta ni nikoli samo v funkciji opisa in barva ni le dodatek k obliki. Sta enakovredna elementa in osnova njegovega vizualnega sistema.

Boris Jesih je svojo umetniško prakso začel konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je kot povsod po svetu tudi pri nas pojavila kriza. Ta je v likovni umetnosti spodbudila premike, ki so sledili načelom zgodovinskih avantgard. V odnosu do modernistične tradicije so umetniki začeli v likovno umetnost vnašati spremembe in drugačne umetniške prakse oziroma obstranske medije, kot so fotografija, akcija, video in drugi. Pojavljati so se začele nove likovne smeri, med njimi konceptualizem, hiperrealizem, landart, ki so v umetnost prinesle nova vprašanja.

Konec šestdesetih let je pri nas začela razstavljati generacija umetnikov, ki jo je kritika hitro označila kot nove figuralike in opozorila na elemente poparta v njihovih delih. Leta 1968 so v beograjski Galeriji kulturnega centra na razstavi Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga razstavljali slovenski umetniki, med njimi Boris Jesih, slikarji, ki so ravno končali ali zaključevali ljubljansko akademijo. Za njihova dela je bilo značilno, da so v sliko vključevali podobe, ki so si jih, prirejene, izposojali iz fotografij, reklam, časopisov in televizije. Slikarstvo skupine, ki je razvijala slovensko različico poparta, prepredenega z vplivi drugih novofiguralnih smeri, je Aleksander Bassin poimenoval ekspresivna figuralika. Skupina v večji ali manjši sestavi je večkrat skupaj razstavljala v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji, nazadnje leta 1972. Po tem se je njihovo slikarstvo razvijalo v različne smeri.

Mladi umetniki so nasproti takrat dominantnemu esteticizmu ljubljanske grafične šole postavili močne, čiste in nasičene barve, široke ploskve, šablonsko risbo, poenostavljene in sintetizirane ter povečane oblike predmetov, preproste kompozicije, opuščanje detajlov, princip ponavljanja in številnosti podob ter večji format. Spremenile so se tudi vsebine del, umetnike je zanimala njihova stvarnost, opozarjali so na porast potrošništva v družbi. Olje so začeli zamenjevati z akrilom, ker je ta omogočal poenotene, plakatne nanose barve, v grafiki pa se je, po epizodi litografije konec šestdesetih let, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavil sitotisk.

Med letoma 1969 in 1972 je Jesih ustvarjal v duhu nove t. i. ekspresivne figuralike in njegov formalni koncept ni bil homogen. Delal je shematične geometrične reliefe glav, se poskusil v permutacijski kombinatoriki z računalniško strukturo, v plastiki je izživel tisto, kar ga je zanimalo v čisti abstrakciji, delal je zanimive poskuse v smeri environmenta in ustvarjal slike, ki so bile blizu popartu. Ta ideja se kaže v motivih, ki jih je povzemal iz podob v revijah in jih neposredno prenašal v svoje slike.

V akrilih po letu 1970 je uporabil strogo silhuetno upodabljanje z učinkom šablone. Ploskovito in s hladnimi barvami naslikano žensko figuro je postavljal v geometrijsko komponirane, prav tako hladne namišljene prostore. Ženske je upodabljal razosebljeno, bile so zgolj seksualni objekt.

Na začetku sedemdesetih let so nastajale njegove permutacije, najprej v grafiki, nato pa jih je ponovil in variiral tudi v risbi. S to permutirano in do skrajnosti stilizirano figuro je prišel do nekakšne strnitve svojega dotedanjega raziskovanja in se usmeril k bolj plastičnemu oblikovanju. V slikah iz leta 1971 se pojavi poskus sinteze izrazito plastičnih in ploskovitih elementov, pri čemer figura še vedno ostaja anonimna. Novost je opredeljevanje prostora z velikimi pravokotnimi površinami, na nekaterih od teh slik pa so že prisotni hiperrealistični elementi.

Retrospektivno gledano se leto 1974 v Jesihovem opusu kaže kot nekakšen individualni preboj. To leto zaznamujeta pomembni osebni razstavi najnovejših del v ljubljanski Mali galeriji in Galeriji sodobne umetnosti v Zagrebu. Razstavil je najnovejša dela, megličaste krajine v nežnih barvah skopega barvnega spektra, narejene tehnično natančno s finimi črticami, ki nadomeščajo potezo čopiča in s katerimi polaga barvo ob barvo, da doseže zamegljen vtis slike. Da pa njegove podobe ne bi bile zaznane zgolj kot krajine ali portreti, je umetnik med gledalca in podobo postavil oviro. Njegov namen ni bil slikati idealizirane prizore ali vzbujati otožno premišljevanje. Grafični posegi na površini slike – grafična znamenja in znaki, pike, črtice, trikotniki, križi, kasneje mreže in okvirji – so postali novi elementi podobe, s katerimi je želel preusmeriti pozornost gledalca od »romantično« privlačnih krajin k razmisleku o pravem sporočilu slike, ki je v opozarjanju na čedalje večjo oddaljenost med človekom in naravo.

Dvojnost v njegovih delih, na katero opozarjajo spremljevalci Jesihovega dela, in ki izhaja iz umetnikove lastne izkušnje in odnosa do sveta, je postala njegov razpoznavni znak. Izseki iz krajine, ki jih je nabiral v fotografski arhiv v okolici svojega ateljeja v škofjeloškem gradu – osamljena drevesa na obronku, začetek gozda, samotna jablana, dvojice dreves, obzidje gradu, reka, kolovozi, ki vodijo stran, kolovozi, na katerih kopni sneg –, se v njegovem delu tolikokrat ponovijo, da postanejo njegov nezmotljivi označevalec. Bolj zagonetni so znaki – ovire, ki jih postavlja pred gledalca in iluzijo krajine. Ti se iz grafičnih znakov iz nabora tiskarske industrije spremenijo v rdeče kaplje (krvi), v osemdesetih letih v rdeče ekspresivne geste ali kasneje v simbole in znake na opni slike. Naravo od gledalca ločuje tudi s poenostavljenimi arhitekturnimi elementi, kot so vrata, okna, mreže, ali pa pokrajino razdeli v več polj. To so umetnikove notranje reakcije na družbeno dogajanje, na vse tisto, kar ga zmoti, ko zre skozi okno svojega ateljeja, kjer se narava prebuja v tiha jutra, nekje drugje na tej zemlji pa je posameznikova realnost popolnoma drugačna.

Jesihov umetniški opus je šel skozi postopne modifikacije in pomenske spremembe. Najlažje jih opazimo na slikovni znakovni opni njegovih del, ki z leti iz ploskovitosti prehaja v čedalje večjo organskost ter iz grafizmov preide v znake in simbole. Spremeni se tudi barvna paleta, v devetdesetih letih pa se končno pojavijo veliki slikarski poliptihi Grap, brezen z bolečo in univerzalno simboliko. Njegova dela so priče in dokument sodobnega razumevanja sveta, človekove vloge v njem in odnosa do sveta. V tem svetu sodobni človek izgublja izvorno povezavo z naravo, saj mu je civilizacijski razvoj odtujil razumevanje njenih skrivnih moči, povezavo z njimi ter njihovo posedovanje. To so nadomestile kulturne izkušnje.

Jesihova grafika, ki jo je začel intenzivno ustvarjati sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je nastajala, enako kot risba, vzporedno s slikarskim opusom. Četudi je takrat pri nas sitotisk prevladal nad litografijo, je ostal pri slednji. Ta najbolje omogoča slikarske učinke pa tudi fotopostopke, kar je lastnost njegovega dela. Z grafiko se je uveljavil tudi mednarodno, saj mu je prinesla več nagrad; z njo je gostoval na razstavah slovenske grafike in ljubljanske grafične šole po vsem svetu. Leta 1985 je bil s svojimi litografijami kot edini avtor iz vzhodne Evrope uvrščen na razstavo ob dvestoletnici razvoja litografije v dunajski Albertini, ob mojstre, kot so Lautrec, Goya in Picasso.

Boris Jesih je avtor, čigar dela nastajajo med klasično modernistično in postmodernistično tradicijo z nagnjenjem do figuralike, ki pa je ni nikoli neposredno posnemal, temveč jo je ves čas razvijal in preizpraševal v odnosu do aktualnih umetnostnih smernic. 

Kustosinja: mag. Breda Škrjanec

SPREMLJEVALNI PROGRAM

Dneva odprtih vrat

Ta veseli dan kulture v MGLC
nedelja, 3. december, ob 12.00: Enkrat opoldne
Prvi – otvoritveni – sprehod po razstavi in pogovor avtorice razstave mag. Brede Škrjanec z umetnikom Borisom Jesihom.

Slovenski kulturni praznik v MGLC, četrtek, 8. februar
ob 11.00:
vodstvo za družine, vodi muzejska svetovalka Lili Šturm
ob 15.00: javno vodstvo z avtorico razstave mag. Bredo Škrjanec in umetnikom Borisom Jesihom

Javni vodstvi po razstavi
četrtek, 18. januar 2018, ob 17.00: vodi Nevenka Šivavec, direktorica MGLC
nedelja, 11. marec 2018, ob 12.00: zaključno vodstvo, vodi mag. Breda Škrjanec

Za otroke, mlade in družine
NOVO LETO NA GRADU TIVOLI – Praznična delavnica in predstava, za otroke in družine
petek, 29. december, 11.00–13.00
Delavnica in Kamišibaj gledališče: Fantek na oblaku in druge zgodbe. Zgodbe v sliki in besedi pripoveduje Irena Rajh.

Povezave, likovna delavnica
Festival Bobri (20. 1.–8. 2. 2018), za otroke starejše od 3 let
Po dogovoru

Povezave, animacijska delavnica
nedelja, 28. januar 2018, 11.00–15.00, za otroke starejše od 9 let (k ustvarjanju vabljeni tudi starši)
V sodelovanju z Društvom SLON.

Noč na Gradu Tivoli
petek–sobota, 23. in 24. februar 2018, za mlade 13+
Polnočna delavnica, grajska večerja ter spanje na gradu. V sodelovanju z JZ Mladi zmaji.

Vstop na dogodke je brezplačen.

Spremljevalni program je pripravila Lili Šturm, muzejska svetovalka.