Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih in Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja

22. 03. 2019 - 19. 05. 2019
440h/◎no_1tetsuya_noda_diary_aug_22nd_68.jpg
Tetsuya Noda: Dnevnik, 22. avgust '68, lesorez in sitotisk, 1968.

Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih

in

Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja

Grafika se je na Japonskem po koncu druge svetovne vojne intenzivno razvijala in svojevrsten vrhunec dosegla v sedemdesetih letih, ko se je japonska produkcija tudi v svetovnem merilu zavihtela v sam vrh. Umetnostnim značilnostim del tega plodovitega obdobja se z izborom najreprezentativnejših avtorjev posveča razstava Japonske fundacije z naslovom Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih. Predstavljena so dela, ki so v sedemdesetih letih pritegnila pozornost tako v japonskem kot mednarodnem okolju, njihovo kakovost pa so potrdili številne nagrade na grafičnih bienalih in drugi dosežki japonskih grafikov.

Drugi del postavitve v MGLC izhaja iz opažanja, da japonska umetnost z grafiko ni vstopala samo na Zahod, temveč tudi v politično oddaljene države. Ena od njih je bila tudi Jugoslavija, kjer je vodilno vlogo v povezovanju z mednarodnim grafičnim okoljem odigral ljubljanski grafični bienale. O okoliščinah, ki so pripeljale do sodelovanja med Japonsko in našim prostorom na področju grafike, in o bistvenih značilnostih le-tega bo spregovorila dokumentarna razstava Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja.

Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih

V nasprotju z začetkom šestdesetih let, ko je bila v ospredju predvsem abstrakcija, lahko od konca šestdesetih v japonski grafiki zaznavamo vrnitev k vpeljevanju podob iz stvarnega sveta. Tudi pod vplivom poplave vizualnega, ki sta ga prinesla razmah potrošniške kulture in pojav televizijskega medija, se je pojavil trend vnašanja fotografske podobe v grafiko. Najpomembnejše priznanje tovrstnemu eksperimentiranju je bila velika nagrada Tetsuyi Nodi na tokijskem grafičnem bienalu leta 1968, ko je v svojih likovnih dnevniških zapisih fotografsko osnovo obdelal v kombinaciji sitotiska in lesoreza. V naslednjih letih je sledil nagel porast del, ki so povzemala Nodovo metodo predelave fotografske podobe v grafiko, s tem pa je nastopilazlata doba grafičnega medija na Japonskem.

Poleg naraščajočega vpliva vizualnih podob na družbo je ideja o dialogu med grafiko in fotografijo doživela razcvet tudi zaradi naglega razmaha nove tehnike sitotiska, ki je na preprost način omogočila vključevanje fotografske podobe. Posebnost tega pristopa je bila, da so lahko avtorji z njim odstranili, kar je bilo odvečnega, in poudarili le bistvene informacije. S tem so utrli pot raznovrstnim tehničnim manipulacijam fotografije, kot je denimo zmanjšanje gostote podobe s pomočjo pik, s čimer so dosegli bolj zrnast videz, in dodajanje različnih tekstur, s čimer so poudarili materialnost podobe. Tovrstni pristopi so umetniku torej omogočili, da je iz originalne fotografije odstranil lirične elemente in jo pretvoril v informacijo. Fotografska podoba je tako postala orodje za posredovanje umetnikovih osebnih načel. Poleg že omenjenega Tetsuya Noda so na razstavi v skupini Obdobje fotografske izraznosti predstavljeni še Kosuke Kimura, Akira Matsumoto, Satoshi Saito, Hideki Kimura in Sakumi Hagiwara.

Do zdaj omenjeni umetniki so fotografsko podobo v grafiki razumeli predvsem kot nosilko informacij, torej kot orodje za izražanje konceptov in idej. Po drugi strani so bili v sedemdesetih letih precejšnje pozornosti deležni tudi avtorji, ki so fotografsko podobo obravnavali popolnoma drugače. Izrecno so jo pojmovali kot material, kot avtonomno snov. Pri manipuliranju z njo mora biti umetnikova poteza čim bolj odsotna, uporabljenim grafičnim materialom, kot so tiskovna plošča, papir in barva, pa dodeljena izrazna avtonomnost. V tej avtonomni dimenziji nekateri avtorji iščejo tudi duhovno. Pod oznako Podobe avtonomne materialnosti so v tem delu razstave predstavljeni Jiro Takamatsu, Katsuro Yoshida, Koji Enokura, Shoichi Ida, Tatsuo Kawaguchi, Lee Ufan, Mitsuo Kano in Arinori Ichihara.

Kustos razstave je Kyoji Takizawa.

Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja

Dokumentarna razstava na primeru ljubljanskega grafičnega bienala predstavlja intenzivno kulturno izmenjavo med Japonsko in Jugoslavijo po koncu druge svetovne vojne. Obdobje od vzpostavitve diplomatskih stikov leta 1952 je razdeljeno v več faz, ki jih opredeljujejo posamične pomembne osebnosti, dogodki in razstave. Dokumentarni format razstave, ki ga sestavljajo korespondenčno gradivo iz arhiva Mednarodnega grafičnega likovnega centra, fotografski material iz Muzeja Jugoslavije v Beogradu in Moderne galerije v Ljubljani ter videogradivo iz arhiva RTV Slovenija, dopolnjujejo grafična dela tistih japonskih in jugoslovanskih umetnikov, ki so bili pri bogati kulturni izmenjavi na različne načine še posebno izpostavljeni.

Prvo poglavje je posvečeno začetnemu obdobju povojnega sodelovanja med Japonsko in Jugoslavijo, ki ga je zaznamoval predvsem hiter odziv polja kulture na vzpostavljene politične stike med državama. To se je najočitneje izrazilo na prvem ljubljanskem grafičnem bienalu leta 1955, ko je kot edina azijska država na razstavo umetnike poslala prav Japonska. Sledilo je obdobje vzpostavljanja osebnih stikov med likovnimi strokovnjaki iz obeh držav, pri čemer je še posebno pomembna pot direktorja Moderne galerije in vodje grafičnega bienala Zorana Kržišnika na Japonsko leta 1963. Tja je odpotoval kot vabljeni član žirije po vzoru ljubljanskega bienala pripravljenega tokijskega grafičnega bienala. Medtem so japonski grafiki dosegali prve uspehe v obliki nagrad v Ljubljani, obratno so tudi slovenski grafiki, Riko Debenjak (1957), Janez Bernik (1962) in Andrej Jemec (1964), dobivali nagrade na Japonskem. V šestdesetih letih je sledilo poglabljanje političnih stikov med državama, med drugim je predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito kot prvi predsednik komunistične države odšel na državniški obisk na Japonsko. Zoran Kržišnik si je medtem še naprej prizadeval za povezovanje s ključnimi mednarodno uveljavljenimi japonskimi strokovnjaki, ki so kot svetovalci organizatorjev ljubljanskega bienala predlagali japonske umetnike za udeležbo, kot člani žirije pa tudi osebno prihajali v Ljubljano. V sedemdesetih letih, podobno kot na drugih grafičnih bienalih, so tudi v Ljubljani japonski umetniki dosegali največje uspehe. To obdobje so zaznamovale velike nagrade, ki so jih v letih 1971, 1975 in 1977 prejeli Kosuke Kimura, Akira Matsumoto in Tetsuya Noda. Če je ljubljansko občinstvo do tega časa poznalo predvsem grafična dela, pa je ob razstavah japonske skupine Ryu z umetnikom Toshihirom Hamanom na čelu, ki so se v Moderni galeriji in Mednarodnem grafičnem likovnem centru odvijale od leta 1984, spoznalo tudi košček dosežkov japonske sodobne umetnosti v drugih izraznih medijih. S tem so bili postavljeni temelji za raznovrstno sodelovanje na področju likovne umetnosti, ki traja še danes.

Avtorja razstave sta Gregor Dražil in Nevenka Šivavec.

V času razstave bo 15. maja potekal istoimenski mednarodni simpozij.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Umetniki na razstavi

Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih

Umetniki: Koji Enokura, Arinori Ichihara, Shoichi Ida, Sakumi Hagiwara, Mitsuo Kano, Tatsuo Kawaguchi, Hideki Kimura, Kosuke Kimura, Akira Matsumoto, Tetsuya Noda, Satoshi Saito, Jiro Takamatsu, Katsuro Yoshida, Lee Ufan
Kustos: Kyoji Takizawa

Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja

Umetniki: Janez Bernik, Yozo Hamaguchi, Toshihiro Hamano, Andrej Jemec, Kosuke Kimura, Tetsuya Noda, Ivan Picelj, Kumi Sugai
Avtorja razstave: Gregor Dražil in Nevenka Šivavec

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Oblikovanje razstave: Ivian Kan Mujezinović iMina Fina.