Grafike kapitalističnega realizma

18. 05. 2015 - 09. 08. 2015
440h/92_brehmer_das_gefuehl_zwischen_fingerkuppen_300.jpg
KP Brehmer: Občutek med konicami prstov … 1967, 1967 (GdKR)

Izraz »kapitalistični realizem« izvira iz dveh umetniških akcij leta 1963 v Düsseldorfu. V zgodnjem poletju tega leta so Manfred Kuttner, Konrad Lueg, Sigmar Polke in Gerhard Richter, nekateri med njimi tedaj še študenti na umetniški akademiji, najeli prostor v neki trgovini, v katerem so pod geslom »Življenje s popom« razstavljali svoje slike. Oktobra istega leta je nato v neki drugi trgovini s pohištvom sledila »Demonstracija za kapitalistični realizem«, ki sta jo organizirala Lueg in Richter in ki velja za rojstno uro tega izraza. Za to akcijo sta v enem oddelku te trgovine pohištvo postavila na bele podstavke in sama nemo sedela na dveh naslonjačih in s tem sama postala razstavna predmeta. Izraz »kapitalistični realizem« se razlikuje od angloameriškega pop arta, ki je ravno tedaj osvajal zahodni umetniški svet, ter od tako imenovanega socialističnega realizma in se mi je zato zdel primeren za galerijo v (zahodnem) Berlinu, s katero sem leta 1964 začel. Poleg umetnikov iz Düsseldorfa sem k sodelovanju povabil še Berlinčana KP Brehmerja in KH Hödickeja ter Wolfa Vostella, ki so v svojih delih prav tako razmišljali o vsakodnevnih pojavih. Ti umetniki vsekakor niso tvorili skupine, bili so več ali manj prijatelji in so samostojno gradili lastne kariere. Kljub temu mi je leta 1967 uspelo pridobiti vse umetnike za sodelovanje pri neki ediciji, za katero naj bi vsak oblikoval po en grafični list in ki naj bi izšla pod naslovom Grafika kapitalističnega realizma. Zgodovinsko gledano se je s to mapo s klicajem (!) končalo to nadvse pomembno, v umetnostni zgodovini že pogosto omenjeno in danes 50 let staro »ne-«gibanje mlajše nemške umetnosti.

Edicija Weekend iz leta 1972 je zasnovana na neki drugi zamisli. Kot dodatni kovček k običajni potovalni prtljagi z raznimi umetninami, ki jih lahko zamenjamo za »slike« v hotelskih sobah ali najetih počitniških hišah. Povabil sem sedem umetnikov, da za ta projekt oblikujejo do pet grafik. Vsak se je na svojstven način soočil z zastavljeno temo: še leta 1972 je na primer televizija zavzemala pomemben del prostega čas, kateri sta se posvetila Vostell in Brehmer (s tabelo za določitev odtenkov rjave barve v televizijskem programu). Peter Hutchinson s svojo dokumentacijo partije šaha in Hödicke s svojimi slikami s skritimi napakami sta konec tedna interpretirala na bolj zabaven način, medtem ko se zdi, da je Polke zastavljeno temo izkoristil za zasebne fotografije. Köpcke je zasnoval arhitektonsko utopijo počitniške hiše iz stekla in na pokrovu kovčka je bil čvrsto pritrjen readymade multiple Josepha Beuysa – Kantova Kritika čistega uma kot nedeljsko branje z Beuysovo z rdečimi črkami natisnjeno izjavo »Ne poznam konca tedna« in steklenička jušne začimbe Maggi, brez katere nedeljska juha ni bila predstavljiva. Leta 1972 sem načrtoval naklado 95 kovčkov, od katerih pa je bilo dokončanih le približno 50.

René Block, Berlin, februarja 2015

Umetniki: Joseph Beuys, René Block, KP Brehmer, KH Hödicke, Peter Hutckinson, Arthur Köpcke, Manfred Kuttner, Konrad Lueg, Sigmar Polke, Gerhard Richter in Wolf Vostell 
Kustos: René Block