Šumov študijski seminar: Kriterij rojstva

 

sobota, 9. september, 11.00–17.00, Ustvarjalni center Švicarija

Šumov študijski seminar v MGLC se letos odvija v kontekstu 32. grafičnega bienala. Sklop predavanj bo zato namenjen premisleku o nekaterih pojmih, konceptih in kontekstih, povezanih s specifično strukturo, ki jo vpeljuje tokratna bienalna razstava »brez kuratorja«.

Prispevki bodo vprašanja rizomatskosti, samoorganizacije, kolektivnosti, samogenerativnosti, avtomatizacije, decentralizacije selekcije in podobnega odprli iz filozofskih, literarnih, (kulturno)političnih, ekonomskih, kuratorskih in drugih perspektiv.

Pripravil: raziskovalni kolektiv revije ŠUM (zanj Tjaša Pogačar) v sodelovanju z MGLC.
Sodelujejo: Izidor Barši, Marko Bauer, Jernej Kaluža, Kaja Kraner, Primož Krašovec, Domen Ograjenšek in Andrej Tomažin.

Program
11:00 zbiranje in uvodni nagovor (Tjaša Pogačar)
11:30–12:00 Jernej Kaluža: Brezbrižnemu Bogu
12:00–12:30 Primož Krašovec: Kritika kolektivnosti
12:30–13:00 Andrej Tomažin: Pesem kot genetska koda, pesem kot dizajn in pesem kot teror
13.00–13.30 pogovor z govorci (Marko Bauer)

Premor za kosilo

15:00–15:30 Kaja Kraner: „Osvobojeni avtomatizem“: nekaj produkcijskih specifik umetniškega polja
15:30–16:00 Domen Ograjenšek: Ekspresije
16.00–17.00 pogovor z govorcema (Izidor Barši) in zaključek seminarja

Povzetki prispevkov

Jernej Kaluža: Brezbrižnemu Bogu
Brezbrižnemu Bogu z začetka Detelove pesmi je vseeno za vse. V prispevku bi rad pokazal, kako je lahko tovrstna neselektivna pozicija produktivna ravno na diskurzivnih poljih, kjer je netolerirana, torej ravno na poljih, ki so sama utemeljena na strogi selekciji, kar zaobjema tako znanstveni kot kritični ali kuratorski diskurz. Vsa polja, ki temeljijo na ostri ločnici med zunanjostjo in notranjostjo, namreč kličejo po prekršitvi lastnih diskurzivnih pravil. Prek redefiniranja zunanje meje se vedno znova vzpostavljajo. Poskušal bom zagovarjati tezo, da je prav razpustitev diskurzivnih pravil (in ne njihova ponovna vzpostavitev) pogoj produkcije in progresije znotraj določenega diskurzivnega polja. Poskušal bom pokazati, zakaj (in pod katerimi pogoji) pozicija everything goes ni nekritična ali neznanstvena. Dober primer je lahko del sodobne umetnosti, ki navdih črpa ravno iz banalnosti in neselektivnosti, ki ju ponuja internet.

Primož Krašovec: Kritika kolektivnosti
Delovanje vsake tolpe (prijateljske, poslovne, politične) temelji na konsenzu – kot piše Brecht, je najpomembnejše, da se naučimo soglasja. Doseganje soglasja je proces, ki je v osnovi, na ravni čustvene energije, vampirski – umiriti in disciplinirati mora robne, moteče glasove in s tem povečati moč vodstva. Doseganje sklepov in strinjanje s programi pomenita uspešen prenos energije z roba tolpe v center. Moč centrifugalnih sil (sil ohranitve) se zmanjša sorazmerno s povečanjem moči centripetalnih sil (sil fragmentacije). Tolpa je socialna skupina, katere ključni namen in dejavnost sta samoohranitev in širjenje (Canettijeva množica). Trdnost strukture in nadaljevanje obstoja tolpe sta nadrejena temu, kar tolpa počne (ali reprodukcija je nadrejena produkciji), zato so tolpe, iz očitnih razlogov, sovražne begu/izhodu in nujno paranoidne. Moj prispevek bo poskus tako kritike tolpovske socialne dinamike (enotnost, kolektivnost, lojalnost) kot zagovora fragmentacije (oziroma sektašenja).

Andrej Tomažin: Pesem kot genetska koda, pesem kot dizajn in pesem kot teror
V prispevku se bom lotil vprašanja poezije skozi prizmo treh različnih praks ustvarjanja poezije. Pri vseh gre za razširitev področja poezije, obenem pa za vprašanje vzpostavitve položaja poetičnega teksta kot ksenoteksta, tj. nečesa, kar se odreče osnovnim predpostavkam poezije, da šele zares postane poezija. Zdi se, da tako kot sodobna umetnost tudi poezija ostaja zavezana poznemu Heideggerjevemu srečanju umetniškega in tehniškega, kjer umetnost predstavlja rešilno bilko pred popolnim gospostvom tehniškega, čemur se do neke mere zoperstavi Simondon, ko govori o poetični dimenziji sedaj že zastarale tehnologije TV antene. Bökova transplantacija pesmi iz pisave v DNK-zapis, kasneje vstavljen v bakterijo Deinococcus radiodurans, ki je zmožna preživeti v najbolj ekstremnih okoljih, tudi v vakuumu, šifrirana transformacija pesmi Amy Ireland v tridimenzionalne objekte, ki so postavljeni v korporativna in domača okolja, ter izpisovanje verzov Biblije na nebu glavnega protagonista Bolañovega romana Oddaljena zvezda Carlosa Wiederja so le trije principi umika, a obenem vztrajnega pojavljanja poezije: pesem kot genetska koda, pesem kot dizajn in pesem kot teror.

Kaja Kraner: „Osvobojeni avtomatizem“: nekaj produkcijskih specifik umetniškega polja
V prispevku bom poskušala izhajati iz letošnje izvedbe bienala, vendar nekoliko specifično; ne bom se namreč nanašala na končni razstavni produkt, ampak na domnevno drugačen način njegove produkcije oziroma vsaj poskus njegove drugačne produkcije. Ker ta v razstavnem produktu ni neposredno predstavljen, bom izhajala predvsem iz pogovora o procesu produkcije bienala (Galerija Škuc, 6. junija 2017). V pogovoru sta se izpostavila dva (kontradiktorna) poudarka, ki naj bi opisala poskus domnevno drugačnega pristopa. Na eni strani „dopustiti si delovati drugače“ prek odmika od klasičnega kuriranega pristopa z jasnim ciljem in načrtom, delitvijo vlog in delovnih zadolžitev in podobnim. Na drugi strani „prepustiti se avtomatizmu“, ki naj bi vodil ravno prek odpovedi projekciji cilja, izdelavi načrta, kako do tega cilja priti, in sledenja načrtu. Oziroma bolj konkretno: prepustiti se temu, da na podlagi izhodiščne minimalne procedure kolegija sodelavcev bienala (kot alternative kuratorju) stvari „stečejo svobodno“.

Domen Ograjenšek: Ekspresije
Sledeč konceptualnim interesom letošnjega bienala se prispevek loteva analize ekspresije, razumljene v njeni prekinitvi vezi z romantičnimi sopotniki (npr. personalizmom in avtenticizmom, izpostavljajoč vlogo subjekta kot avtorja), dobro poznanimi na polju umetnosti in kulture, ter postavljene v bližino pomenskih poudarkov, pogosteje prisotnih na polju mikrobiologije, predvsem genetike in embriologije, ki poudarjajo njeno produktivno ali celo produkcijsko plat.

Biografije sodelujočih

Izidor Barši je doktorski študent smeri Teoretska psihoanaliza na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V preteklosti je objavil članke in daljša besedila o filozofiji, umetnosti in arhitekturi v Tribuni, Mladini, Delu, Prazninah in drugje. V letih 2014–15 je bil urednik pri časopisu Tribuna, od leta 2013 je član uredništva revije Šum.

Marko Bauer je pisec.

Jernej Kaluža je diplomirani filozof in zgodovinar. Trenutno končuje doktorat iz filozofije in dela kot odgovorni urednik na Radiu Študent. Občasno piše tudi za druge medije in sodeluje na okroglih mizah. Aktiven je tudi v okviru Tovarne Rog.

Kaja Kraner je končala študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, nato pa nadaljevala podiplomski študij kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Piše prispevke s področja sodobne umetnosti, je urednica revije Šum in redaktorica oddaje Art-area na Radiu Študent. Do zdaj se je osredotočala predvsem na relacijo med umetnostjo, teorijo in politiko ter produkcijskimi okoliščinami sodobne umetnosti. Trenutno v okviru doktorskega študija raziskuje narative sodobne umetnosti v slovenskem prostoru.

Primož Krašovec je nekdanji raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, prevajalec in pisec (Borec, Ekran) ter trenutno docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in član uredniških odborov revije Borec in založbe Sophia.

Domen Ograjenšek je pisec, raziskovalec, kurator ter kritik sodobne vizualne umetnosti. Je nekdanji član uredništva ŠUM, njegovega raziskovalnega kolektiva ter redaktor oddaje Art-area na Radiu Študent. Trenutno opravlja doktorski študij iz filozofije na Akademiji za likovno umetnost Dunaj.

Andrej Tomažin je pisatelj, novinar in kritik. Težišče njegovega raziskovanja je presek polj tehnologije in umetnosti. Piše o literaturi, teoriji, filmu in vizualni umetnosti za revije, kot so Kino!, Šum, Idiot in druge. Piše kratke zgodbe in romane. Na Radiu Študent vodi mesečno oddajo Otitis Media, ki raziskuje nove medije, umetnost, tehnologijo in softver v navezavi na različne filozofske deviacije, največkrat v obliki intervjujev. Živi v Ljubljani.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Boris Jesih: Povezave

30. 11. 2017–11. 3. 2017

Boris Jesih (1943) se je umetniško uveljavil konec šestdesetih let v krogu ekspresivnih figuralikov. Pod vplivom poparta se je z geometrijskim preoblikovanjem vsakdanjih predmetov odzival na značilnosti duha časa in se kasneje usmeril predvsem v krajinarstvo. Kot grafik se odlikuje v tehnikah visokega in ploskega tiska, z vrhuncem v barvni litografiji. Kot nagrajenec 13. mednarodnega grafičnega bienala leta 1979 (posebna nagrada za mladega avtorja) je opozoril nase s serijo litografij, katerih nabor imamo v zbirki MGLC. Na pregledni razstavi so ob litografijah na ogled tudi risbe, slike in fotografije, s katerimi poudarjamo povezave v njegovem ustvarjalnem procesu in med njegovimi deli. 


Boris Jesih: Vrata (1983, barvna litografija).

 

 

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #10

Tanja Radež:

SREČNO NOVO LETO 2018

5. 12. 2017–8. 1. 2018

TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice)

Tanja Radež se pogosto znajde v samoizpraševanju o smislu oblikovanja nacionalne simbolike. Simbolni znaki narodne identitete so pogosto zgolj okraševanje, in ne več opora za ustvarjanje svetle prihodnosti. Simboli in barve pa vztrajajo skozi spreminjajočo se zgodovino, kajti človek očitno mora začrtati meje svojega bivanja in označevati suverenost skupine, ki ji pripada. 


Tanja Radeže: SREČNO NOVO LETO 2018.

 

Kopiranje

14. 12. 2017–4. 1. 2018

odprtje razstave
četrtek, 14. december, ob 17. uri, Ustvarjalni center Švicarija

Projekt Kopiranje v knjigi umetnika predstavlja 11 umetnikov, ki so vsak po svoje razvili in ustvarili svoj pogled na kopiranje in kopijo.

Umetniki: Kate Bingaman-Burt, Tate Foley, JULM (Jason Urban & Leslie Mutchler), Leah Mackin, Test Print (Amze Emmons), Garret Orr, Nez Pez, Nika Rupnik, Grace Synder, RL Tillman, Breanne Trammell
Kustos: Printeresting


Foto: Printeresting.

Iz ateljejev Švicarije

Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje

14. 12. 2017–16. 2. 2018

odprtje:
četrtek, 14. december, ob 19. uri, Ustvarjalni center Švicarija
(1. nadstropje)
ob 18. uri vodstvo po razstavi z Marijo Mojco Pungerčar in kustosinjo Nino Jezo

Pri projektu Predvideno je prehodno obdobje umetnica Marija Mojca Pungerčar izhaja iz izbora fotografskih posnetkov, s katerimi je v daljšem časovnem obdobju dokumentirala zasebne dogodke, ki predstavljajo ali nakazujejo pomembne življenjske prelomnice. 


Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje.