V spomin dr. Zoranu Kržišniku

V sredo, 2. julija 2008, nas je v devetinosemdesetem letu starosti zapustil dr. Zoran Kržišnik, poznavalec slovenske, jugoslovanske in svetovne likovne umetnosti, zastopnik mnogih umetnic in umetnikov in sooblikovalec sveta umetnosti, nastalega v prvih desetletjih po moriji druge svetovne vojne v gospodarskem in komunikacijskem razcvetu zahodnega sveta. Z drugimi direktorji velikih svetovnih muzejev, kustosi in galeristi moderne umetnosti je podpiral tiste novosti, ki na začetku niso imele imena in jih je teorija čez čas poimenovala visoki in pozni modernizem. Svoje življenje je posvetil sodobnemu dogajanju v likovni umetnosti. Dr. Zoran Kržišnik in sodobno likovno ustvarjanje sta bila eno, tesno povezana, prežeta, zaljubljena drug v drugega in zavezana drug drugemu. Nista se ločila do poslednjega diha.

Po študiju in diplomi iz umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi je poklicno pot začel leta 1947 kot upravnik takrat komaj ustanovljene in gradbeno nedokončane Moderne galerije. Postoril je veliko, ne le organizacijsko, da bi hiša čim prej odprla vrata razstavam in umetnosti, temveč tudi človeško. Za dobro umetnosti je spel pretrgane strokovne stike in v delovanje ustanove vključil za takratno oblast ideološko neprimerne strokovnjake, kakršen je bil starosta slovenske umetnostne zgodovine dr. Izidor Cankar. Leta 1957 je postal ravnatelj galerije in vodil jo je do leta 1986. V tem času je podprl odprtje Mestne in sedanje Jakopičeve galerije. V ustvarjanje novega prostora za likovno umetnost se je podal še enkrat; leta 1986 je postal prvi direktor Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki ga je s pomočjo prijateljev kulturnikov in umetnikov vsebinsko, organizacijsko in prostorsko zasnoval kot novo javno umetnostno pridobitev Ljubljane. Po upokojitvi leta 2000 je predsedoval mednarodnemu konsultativnemu odbor Mednarodnega grafičnega bienala.

In grafični bienale je njegovo življenjsko delo. S somišljeniki ga je ustanovil leta 1955, v času, ko je Prešernovo cesto komaj prekril asfalt in se je v jugoslovanski politiki začelo taliti nezaupanje do tujega. Kot pravi Veno Pilon v svojih spominih, je svet prepričal, da tudi svetu neznana Ljubljana zmore fascinantne kulturne dosežke.

Bienale je vodil nepretrgoma do upokojitve in zanj očetovsko skrbel tudi po njej. Ustvaril je prireditev, ki je prerasla pomen človeka in postala simbol kulture nekega okolja. Veliko let po Pilonovem zapisu je danes že pokojni Pierre Restany, vitez likovne kritike, akciji, ki jo poganja slovenska lokomotiva, še vedno priznaval univerzalni pomen. Leta 1955 si ni nihče predstavljal, da bo mednarodna grafična razstava ostala živa triinpetdeset let, da bo postala grafična prireditev z najdaljšo tradicijo na svetu, da bo spodbudila čudovito grafično produkcijo v Sloveniji in obogatila Ljubljano z mednarodno zbirko grafičnih listov svetovno zvenečih imen.

Odhod dr. Zorana Kržišnika je boleč. Njegova telesna in duševna vitalnost nista napovedovali slovesa. Prav nasprotno, ponujali sta vedno nove delovne, prijateljske in kolegialne izzive. Dr. Kržišnik je bil človek, ki je z nami, mlajšimi generacijami, poučno in hudomušno delil svoje številne in bogate delovne izkušnje. Neprestano smo ga spraševali za nasvet in pri njem preverjali naše zamisli. Za nas je bil sedanjost, dogajanje, življenje. Čeprav je bil ateist, se nam je zdel večen. Zato je odhod zabolel kot zareza britve. Za njim bomo žalovali in jokali. In na koncu bo ostala čistost zapuščine izjemnega človeka.

Mirjam Behek, Boge Dimovski, Petra Klučar, Bogdan Knaus, Leon Levar, Alenka Močnik, Slavno Pavlin, Helena Podgorelec, Zmaga Sešelj, Lilijana Stepančič, Breda Škrjanec, Lili Šturm, Matej Zonta, Božidar Zrinski