Razstava predstavlja grafične mape štirih bienalov (Hamburg 1985, Sydney 1990, Istanbul 1995, Cetinje 2005) z več kot osemdesetimi grafičnimi deli šestdesetih znanih in uveljavljenih umetnikov s celega sveta in zrcali razvoj umetnosti zadnjih dvajset let. Grafične mape pomenijo svojevrsten umetniški in tudi umetnostnozgodovinski dosežek, saj prikazujejo razvoj grafičnih tehnik in njihovo vpetost v kontekst sodobnega ustvarjanja. Predstavljajo umetnike različnih generacijskih in geografskih okolij ter tako rušijo meje in spodbujajo nadaljnjo komunikacijo in ustvarjalne možnosti, kar reproducirana, razmnožena in distribuirana umetnost tudi prinaša. Razstavo sta pripravila Mednarodni grafični likovni center in Edition Block iz Berlina. Kustos razstave je René Block.

Halil Altindere, Love it or Leave it, 2005, (Cetinje 2005)

Maaria Wirkkala, Unaccompanied Luggage, 1995 (Istanbul 1995)

Nam June Paik, Fluxband, 1985 (Hamburg 1985)

Allan Kaprow, Yard, 1990, (Sydney 1990)

Drugačni Štefan Galič
11. 11. 2009-10. 1. 2010

Retrospektivna razstava slikarja in grafika Štefana Galiča v sodelovanju z Galerijo-Muzejem Lendava.

Razstava v prostorih Galerije-Muzeja Lendava je rezultat evidentiranja Galičevega slikarskega opusa in zapolnjuje vrzel v njegovi strokovni obdelavi in interpretaciji. Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru pa se osredotoča na Galičevo grafično produkcijo, vendar jo predstavlja na drugačen način. Na ogled so grafike, slike, osebni predmeti in katalogi, del umetnikove zbirke metuljev, fotografije, ter publikacije, ki jih je oblikoval.

Lesorez se pogosteje pojavlja po letu 1975 in postane njegova ekskluzivna izrazna tehnika s serijo Violine; violina je bila tudi Galičev najljubši inštrument. Odtlej je skrbno raziskoval značilnosti lesene matrice, njeno površinsko strukturo, barve, smeri poteka letnic, razmerja med njimi, debelino, naklone rasti. Serijo Metulji je nedvomno navdahnila umetnikova velika zbirka metuljev, njihove čudovite oblike in barve. Motiv metulja je ontološki, kaže na umetnikov specifični pogled na naravo, njene metamorfoze. V seriji Zapisi se umetnikova intervencija v matrico krči, pismenke in številke vse bolj nadomeščajo naravne značilnosti lesa. Vsebinsko spregovorita narava in njena lastna zgodovina. V poznih osemdesetih letih so se v Galičevem opusu pojavili Fosili. Gledalca nagovorijo z neko prvobitno in žlahtno arhaičnostjo, Galičevim delom (sedaj že v izteku njegovega življenja) pa podelijo pečat monumentalnosti in brezčasnosti.

Razstavo spremlja katalog Drugačni Štefan Galič / Štefan Galič másként v slovenskem in madžarskem jeziku, ki je nastal v sodelovanju z Galerijo-Muzejem Lendava. Uredila ga je mag. Breda Škrjanec, ki je tudi avtorica razstave v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.

V sklopu razstave smo organizirali tri javna vodstva po razstavi, vodili so mag. Breda Škrjanec, dr. Janez Balažic in Aleksander Bassin. Na ta veseli dan kulture 3. decembra je bil ogled razstave mogoč brezplačno, priredili pa smo tudi družinsko delavnico DRUST (DRUžimo se in USTvarjamo). V sklopu razstave 16. januarja 2010 organiziramo strokovno ekskurzijo v Lendavo, kjer je Štefan Galič živel in delal, ter 21-urni tečaj lesoreza, ki se prične 18. marca 2010.

Govorita avtorja razstave, mag. Breda Škrjanec in dr. Janez Balažic

Omizja
Prostorska postavitev Silvana Omerzuja
16. 6.-16. 8. 2009

Silvan Omerzu (1955) zaznamuje slovenski kulturni prostor z lutkovnim ustvarjanjem in tudi z ambientalnimi likovnimi razstavami. Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je sodobna celostna umetnina in nekakšna site specific postavitev. Galerijske sobe s prehodi iz ene v drugo, nizom oken na eni in belimi stenami na drugi strani so kulisa za dolgo ploskev, na kateri so nanizana miniaturna omizja z lutkami v različnih pozah. Miniaturna omizja na dolgi ploskvi je moč gledati le od daleč. Splet dnevne svetlobe in predmetov v razstavnih prostorih ustvarja posebno prostorsko občutje.

Foto: Martin de Fernández de Córdova

Silvan Omerzu je likovnik s svojo likovno dramaturgijo, ne brez humorja. Njegove na pogled minimalistične lutke so samosvoje, a ubogljive do zadnjega ležaja v svojem ponavadi razkritem drobovju. Podobni gibi, drže, premiki ustvarjajo tiho povprečno večino, med katerimi individualnih hotenj skorajda ni opaziti. Ta omizja lutk so nekakšni mikrokozmosi, so instalacije, ki pripovedujejo zgodbe o življenju in smrti. Avtor s kombiniranjem materialov in tehnologijo ustvari močan oblikovno-kiparski izdelek, v katerem je neka prvinska energija, ki jo potem spravi v gibanje. V tem gibanju ni svobodne volje; gre za nek prastari red, kjer človek ni merilo vsega, za svet, kjer vladajo zakoni nekega drugega prazačetka narave in življenja.

Postavitev razstave Silvan Omerzu. Izdelava lutk in rekvizitov: Silvan Omerzu, Žiga Lebar, Peter Lebar.

Pomembnejše razstave Silvana Omerzuja iz zadnjih let: Solze , Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2006; Solze, Ljubljanski grad, Galerija Kazemate, 2007; Solze, La Bellone, Bruselj; Ne – gib: poslušati z očmi, Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična, 2008; Avtomati: gledališče smrti, Kibela, Maribor, 2008; Lutke, Galerija Manzana 1, Santa Cruz, Bolivija, 2008.
Pomembnejše predstave Silvana Omerzuja iz zadnjih let: Kleist , Slovensko mladinsko gledališče, 2007; Hiša Marije Pomočnice, Slovensko mladinsko gledališče, 2008; Prepovedane ljubezni, Lutkovno gledališče Ljubljana, 2009.

Jeseni 2009 bo izšel slovensko angleški katalog razstave, za katerega bosta besedili prispevala dr. Blaž Lukan in dr. Jure Mikuž. Katalog nastaja v sodelovanju z Galerijo Velenje, kamor bo razstava prenesena po razstavi v MGLC. Katalog bo dokument razstave, vseboval bo reprodukcije postavitve in fotodokumentacijo razstave v MGLC.

Sponzor razstave ja Tiskarna Pleško, d.o.o.


Govori avtor Silvan Omerzu

Razočarala me je Lara Croft
Slike iz iger
7. 4.–7. 6. 2009

Razstava je prva tovrstna v Sloveniji. Popelje nas v svet računalniških iger in v njegovo likovno problematiko, tj. statično podobo, izolirano od drugih multimedijskih prvin zvoka, glasbe, renderiranih filmskih sekvenc in računalniške animacije.

Pripravila jo je avtorska ekipa, v katero so se povezali pisatelj Milan Kleč, umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše, Helena Pivec in Barbara Novakovič, ki delujeta na področju gledališča, ter Boštjan Borič s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Izbrali so 250 likovnih podob iz 64 računalniških iger različnih žanrov iz zadnjih nekaj let.

Likovnost iger, ki pomembno prispeva k igralnosti, je zanimiva tudi z umetnostnozgodovinskega stališča, kajti korenine vzorov segajo daleč v zgodovino evropske in drugih likovnih umetnosti. Razne umetnostne panoge, literatura, fotografija, film, televizija in nazadnje nagli napredek računalniške tehnike so vplivali in še danes vplivajo na razvoj likovnega jezika računalniških iger. Pri tem pa so vedno bolj očitni tudi povratni vplivi, ki potrjujejo, da so računalniške igre postale navdih in neizogibni del sodobnega likovnega sveta.

Govori Lev Menaše, eden od kustosov razstave





Maj '68 v Parizu in študentsko gibanje 1968–1972 v Ljubljani
Plakati, film in fotografije
29. 1. – 22. 3. 2009

Razstava govori o burnih francoskih študentskih protestih in delavskih stavkah leta 1968. Predstavlja približno osemdeset plakatov, ki so nastali v ateljejih zavzetih ali pridruženih akademij na pariških univerzah in šolah. Plakati so bili kolektivno delo. Ustvarjalci so jih i zdelovati v vseh velikostih in tiskali predvsem v tehniki sitotiska. Kritični do družbe so svoje ideje izražali skozi ironijo, satiro in subverzivno slikarstvo. Na mimoidoče so naredili močan vtis, podobno kakor veliki lepaki na javnih krajih. Ustvarjalci so bili prisiljeni uporabljati preproste grafične podobe, ki pa so likovno in vsebinsko izredno učinkovite, na ulico so prinesle nekakšen divji humor, tako značilen za tisti čas.

Bodite manj trapasti, ljubite, Ljudska delavnica iz Amiensa, sitotisk in žig, 50 x 32 cm, zbirka Éric Kawan.

Ali bo brezposeln?, sitotisk na časopisnem papirju, 44 x 55 cm, zbirka Éric Kawan.

Kot vzporednica dogajanja v Franciji pa je na razstavi predstavljeno tudi študentsko gibanje v Ljubljani med letoma 1968 in 1972 z dokumentarnimi fotografijami Toneta Stojka, Edija Šelhausa in Žareta Veseliča iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane in Muzeja novejše zgodovine Slovenije, dokumentarnim filmom Majde Širca, izvodi časopisa Tribune, glasila SP – Slovensko podzemlje, obvestili in letaki tega obdobja pri nas.


Študentske demonstracije pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani 14. aprila 1971.
Fotoarhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Foto Žare Veselič.

Kustosinja dela razstave, ki predstavlja francoske plakate, je Catherine de Braekeleer iz Centra de la Gravure et de l'Image imprimée, La Louvière, Belgija. Koordinatorici razstave sta Marie Van Bosterhaut in Mirjam Behek (MGLC). Soorganizatorka razstave Študentsko gibanje 1968–1972 v Ljubljani je Dunja Kalčič iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Soorganizatorja razstave sta Centre de la Gravure et de l'Image imprimée in Narodna in univerzitetna knjižnica. Razstavo je podprla Francoska skupnost Valonija-Bruselj (Communauté française Wallonie-Bruxelles). Pripravili smo jo v okviru sporazuma med Francosko skupnostjo Valonija-Bruselj in Republiko Slovenijo.

Ob razstavi je izšla zloženka z besedili Catherine de Braekeleer Maj '68, Naj zmaga domišljija!, ki govori o grafični umetnosti ateliers populaires (ljudskih delavnic) v Franciji, in Alija Žerdina Nekoč je bilo leto 1968, ki je analitični presek tega evforičnega časa s poudarkom na dogajanju v Ljubljani.

Po razstavi so vodili Darko Štrajn, Pavel Zgaga in Lenart Šetinc.
V okviru razstave smo organizirali tudi okroglo mizo o študentskem gibanju 1968-1972 v Ljubljani.
Sodelovali so protagonisti študentskega gibanja Frane Adam, Pavle Čelik, Mladen Dolar, Goranka Kreačič, Bogomir Mihevc, Franci Pivec, Branka Predan, Marjan Pugartnik in Pavel Zgaga. Okroglo mizo je moderiral Darko Štrajn.

Fotografiji sta objavljeni z dovoljenjem Centre de la Gravure et de l'Image imprimée, La Louvière, Belgija.

Pogovor s kustosinjo Catherine de Braekeleer in Lenartom Šetincem, direktorjem Narodne in univerzitetne knjižnice



Prevod in povzetek govora Catherine de Braekeleer (prevedel Tone Perčič):
Tako torej, v veliko veselje nam je, da smo tukaj, v Ljubljani, da vam lahko predstavimo majhen del naše zbirke, kajti zbirka, ki jo hranimo v naši dokumentaciji je precej bolj obširna in del te – o maju '68 – je zdaj tu, v Ljubljani. Dogodki v Parizu so bili osredotočeni predvsem na maj in junij '68, ko smo bili priče intenzivnemu dogajanju na družbenem in političnem področju, ter tudi na področju grafike.
Torej, tu predstavljamo rezultate tega, kajti po vsej verjetnosti gre za nekaj edinstvenega v pogledu zgodovine, za študentsko gibanje: šole so zaprle svoja vrata, Akademija za slikarstvo pa je ustvarila ljudske delavnice, ki so se imenovale ljudske delavnice bivše akademije za slikarstvo. V teh ljudskih delavnicah so študentje anonimno in na kolektiven način, kar je nekaj izjemnega, ustvarjali plakate, ki jih vidite tukaj, in ki so nekaj izjemnega z zgodovinskega vidika, saj gre za zelo preproste plakate, katerih tisk je pogosto enobarven. Podobe so preproste, stavki pa zelo udarni, kar vse je predstavljalo grafične odgovore na De Gaullove govore in na tiste političnih strank v času teh dogodkov v maju in juniju '68. Videli boste, da so v teh plakatih predstavljena različna dogajanja v maju in juniju '68. V celoti gre za interpretacijo mladosti, njene prihodnosti, stvarnosti in njene svobode. Med njimi je opazna podoba, ki je povsem osmešena, namreč De Gaulle… Njemu je posvečen cel razstavni prostor, poleg tega je drug razstavni prostor posvečen zavračanju kapitalistične družbe.
Potem imamo plakate, ki kažejo solidarnost med študentskim in delavskim gibanjem, kajti celotno deželo kmalu zajame stavkovni val – tovarne se zaprejo, delavce, ki stavkajo, podprejo študenti, kajti študenti podprejo tudi to gibanje, tako da izdelajo plakate, kot so tile, ki jih vidite za menoj. Odprejo se vprašanja medijev, ali mediji lažejo, kajti mediji so bili povsem podrejeni politiki.
Potem imamo vzporedno temu umetnike, ki se pridružijo gibanju in ustvarijo litografije, ki se tiskajo in prodajajo, medtem ko gre zaslužek od prodaje v blagajno in je namenjen ustvarjanju novih plakatov.
Povsem na koncu je vrsta plakatov, ki so jih ustvarili umetniki, med katerimi je nekaj zelo znanih imen kot na primer Alechinsky, Segui in Cremonini, ki se torej v celoti pridružijo temu gibanju v maju '68.

2008
FV
Tretji pogled
Gabrijel Stupica
Zora Stančič in Petra Varl
Sodobna slovenska arhitektura
Razumsko oko
Gospodična, vi ste lepi kot plakat!
Herman Gvardjančič

FV
Alternativa osemdesetih
27. 11. 2008–18. 1. 2009

Razstava priča o razburljivih osemdesetih letih. Osvetljuje pomembno družbeno in umetniško dogajanje v času, ko so se v socializmu na robu družbe dogajali pomembni premiki, ki so omogočili delovanje skupini in z njo delovanje prvih gej in lezbičnih klubov, neodvisnih založb, multimedijskih skupin in drugih oblik subkulturnega ustvarjanja.

Otvoritev kluba K4, 1984, fotografija	Redarski trak iz Diska FV

Skupina FV 112/15 je bila subkulturno gibanje in srce mladinske alternativne kulture osemdesetih let prejšnjega stoletja v Ljubljani. Razvilo se je iz ljubiteljske gledališke skupine in z dejavnostmi alter kluba ustvarilo prostor za izražanje spolne, družbene, kulturne in umetniške drugačnosti. S skupino FV sta tesno povezana razvoj slovenske videoumetnosti in nastanek progresivnih smernic v glasbi, kakor so jih izražale legendarne skupine Borghesia, Videosex, Laibach in druge.

Leta 1981 je Gledališka skupina prevzela Disco Študent, ki je tako ob torkih postal Disko FV. Sčasoma je skupina popolnoma prevzela vodenje diska tudi druge dni v tednu. Iz kleti IV. bloka v študentskem naselju so se bili 1983 prisiljeni preseliti v Dom mladih Šiška, leto kasneje pa na Kersnikovo, kjer so odprli K4. Organizirali so Lilit, prve večere samo za ženske z lezbično in feministično vsebino, in gejevske disko večere pod okriljem prvega festivala istospolno usmerjenih v Jugoslaviji, Magnus. Klub je dobro deloval, a so ga bili maja 1985 vseeno prisiljeni zapreti, skupina pa je še naprej delovala pod okriljem FV Založbe, prve neodvisne založbe v Jugoslaviji, ki je odgovorna za bogato produkcijo videospotov skupin, kot so Niet, Tožibabe, U.B.R., koncertnih posnetkov Videosexa, Čao pičk, Azre in Borghesie, ki je sprva založbo tudi vodila.

Za likovno govorico ljubljanske alternativne in subkulturne scene je značilna estetika panka in novega vala, groba črno-bela risba in radikalnost eksplicitno erotične, politične in humorne motivike. Poleg tega je viden vpliv estetike konstruktivizma, dadaizma, izhodišča poparta s ponavljanjem podob iz množičnih medijev, prisotni pa so tudi elementi stripa, vizualna poezija, grafiti ter ročni napisi, letraset in iz časopisa izrezane parole, ki jih z uporabo računalnika zamenja tipična „pikslasta” tipografija.

Borghesia, Koncert v Rotterdamu, 1988, plakat, xerox	U.B.R., Tu smo, - vaši nismo, 1985, osnutek za ovitek plošče

Na ogled so efemerni tiskani materiali, kot so vabila, plakati disko večerov in koncertov, letaki, publikacije, dokumentarne fotografije in tudi videi ob glasbeni spremljavi. Med razstavljenim gradivom je veliko število originalov ali „matric”, saj so favejevci materiale izdelovali sami na podlagi montaže najdenih podob in risbe, nato pa jih razmnoževali s fotokopiranjem.

Gre za obsežno muzejsko gradivo, ki ga je eden od glavnih akterjev skupine, Neven Korda, podaril zbirki Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Kustosinja razstave je mag. Breda Škrjanec.

Po razstavi so vodili Neven Korda, Nicolai Jeffs in Aldo Ivančić.
Ob razstavi bo izšel slovensko-angleški katalog.

Pogovor z ustvarjalci: Aldo Ivančić, Breda Škrjanec

Regina Pessoa
Tragična zgodba s srečnim koncem
9. 12. 2008-4. 1. 2009


Regina Pessoa, gostja Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, bo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru razstavila originalne praskane slike iz svojega zadnjega animiranega filma Tragična zgodba s srečnim koncem. Poleg originalnih tabel, bodo razstavljeni tudi izvirni načrti za pripravo filma (skice, scenografija in gravure).

Sledimo mali deklici in kmalu spoznamo, da ni takšna kot drugi. 'Drugačna' je. Pri ljudeh, med katerimi živi, razlog za njeno drugačnost ne vzbuja zaskrbljenosti, saj je dekličino trpljenje povsem osebne narave. Tako skupnost kot deklica pa se vseeno odzivata na drugačnost, prva s svojo nestrpnostjo, druga z zapiranjem vase. S časom pa se ljudje končno in precej brezčutno navadijo na prisotnost drugačnosti. Do te so sicer zadržani, a hkrati dopuščajo, da postane del njihovega vsakdanjega vrveža. Razlike obstajajo, vztrajajo in so vsepovsod prisotne. Včasih obstajajo z razlogom in sovpadajo z začasno situacijo prehoda v drugačne načine obstoja, včasih pa so smrtonosne ... Kakorkoli že, tisti, ki jih doživljajo, jih morajo sprejeti, če želijo globlje spoznati sebe in se bolje zavedati lastnega sveta. Deklica bo nekega dne odšla in pustila za seboj te ljudi, ki bodo tedaj, čeprav prepozno, vendarle spoznali, da je to čudno bitje, ki so se mu vedno izogibali, prav skrivnostno postalo nepogrešljiv del njihovih življenj ...

V prejšnjem filmu z naslovom A Noite (Noč) sem uporabila tehniko gravure na mavčne plošče, animirala pa sem direktno pred filmsko kamero. To delo je sicer privedlo do zelo zanimivih grafičnih rezultatov, bilo pa je duhamorno, samotno in težko. V filmu História trágica com final feliz (Tragična zgodba s srečnim koncem) sem želela nadaljevati z gravuro, saj je to tehnika z izjemno privlačnim grafičnim potencialom, zlasti glede igre svetlobe in senc, ki jo omogoča. Izkušnje so me naučile, da je treba delo, ki ga zahteva animacija in dokončanje animiranega filma, olajšati in ga narediti manj utrudljivega. Zato sem k sodelovanju povabila še dva animatorja in tri ilustratorje, risbe pa sem dokončala s pomočjo majhne, šestčlanske ekipe. Uporabili smo posebno tehniko gravure, kakršno sem razvila, da bi dosegla želeni rezultat: animirane risbe smo fotokopirali na poseben papir, ki je v uporabi za tisk plakatov, nato pa smo jih premazali s črnim tušem in spraskali, s čimer smo dobili videz, podoben praskanki.

Proti koncu smo izkoristili tudi možnosti, ki jih ponuja računalnik, zlasti glede spajanja različnih nivojev animacije z ozadjem in takšnega ali drugačnega gibanja kamere."

Regina Pessoa

Razstava poteka v okviru mednarodnega festivala animiranega filma, Animateka.

Tretji pogled
Raznolikost grafike danes
11. 9.-9. 11. 2008

Razstava s skoraj 100 razstavljenimi deli in 25 umetnicami in umetniki predstavlja raznolikost sodobne slovenske grafične produkcije, obravnava vlogo grafike v kontekstu sodobne umetnosti in povezuje tradicionalno grafiko in druge reproduktibilne umetnostne medije. Razstava poudarja izhodišča in smotre sodobne grafične in druge reproduktibilne umetnosti, ki je odvisna od razvoja in dostopnosti tehnologij tiska in komunikacij.

Tomaž Tomažin, Otrok in zajec , 2007, svetlobna kaseta, 130,7 x 26,7 x 8,5 cm

Razstavljena dela zaznamujejo trije različni pristopi. Prvega predstavljajo umetniki, ki se ukvarjajo s tradicionalno grafiko, katero razumejo kot samostojen in enakopraven likovni izraz s specifičnimi formalnimi značilnostmi in bogatimi izraznimi možnostmi.
Za drugo skupino ustvarjalcev je značilen bolj konceptualen pristop. Grafični list in razmnoževanje razumejo kot celoto, ki tvori zgodbo. Poudarek teh del je na reproduktibilnosti, ponavljanju in s tem intenziviranju same zgodbe.
Zadnjo skupino sestavljajo avtorji, ki se ukvarjajo z izdajami avtorskih publikacij, predvsem s knjigo umetnika in avtorskimi časopisi. Pri teh projektih je poudarjeno zavedanje o tiskanem in razmnoženem prostoru kot možnosti ustvarjanja specifične komunikacijske platforme, ki je lahko usmerjena v množičnost s številno naklado ali pa je intimna le v nekaj izvodih. Tovrstna produkcija dokazuje, da so v Sloveniji v zadnjih letih, predvsem po letu 2000, nastale razmere za njen nadaljnji razvoj, saj se vse več umetnikov zaveda priložnosti in možnosti, ki jim jih tovrstna oblika umetniškega izražanja ponuja.

	Vesna Drnovšek, Sprehod (pes), 2008, barvna akvatinta, visoki tisk, 53 x 12,5 cm
		Berko, Iz serij Nikoli niste daleč od Berkove zvezde- Times Square, 2005–2008, računalniška grafika, 21 x 29,5 cm
Beli Sladoled, Kratki striptiz in antišalce (zbirka šal in kratkih stripov) samozaložba, Ljubljana 2005/06, Postojna 2007,  ročno nasprejana platnica

Sodelujoče umetnice, umetniki in umetniške skupine:
Beli sladoled [Miha Perme in Leon Zoudar], Martina Bohar, Berko, BridA [Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica], Peter Ciuha, Vesna Drnovšek, Irma Gnezda, Dejan Habicht, Ištvan Išt Huzjan, Matej Košir, Dominik Križan, Tanja Lažetić, Tomaž Lunder & Huiqin Wang, Sonja Makuc, Nataša Mirtič, Jasmina Nedanovski, Arjan Pregl, Maja Strmecki, Gorazd Šimenko, Tomaž Tomažin, Manja Vadla, Barbara Eva Zavodnik, umetniški projekt Reartikulacija in projekt Stripble.

Kustosa razstave sta mag. Breda Škrjanec in Božidar Zrinski.

Ob razstavi bo izšel slovensko-angleški katalog Tretji pogled, Raznolikost grafike danes / A Third Look, The Multiplicity of Graphic Art Today.

Sponzor razstave: ČukGraf d. o. o.

Pogovor z ustvarjalci: Jasmina Nedanovski, Maja Strmecki, Peter Ciuha, Dejan Habicht in BridA (Jurij Pavlica, Sendi Mango, Tom Kerševan)

Gabrijel Stupica, Upor
Dom kulture - Kulturni center Srebrenica, 4. 7.-11. 7. 2009

Razstavo so organizirali Mednarodni grafični likovni center, Organizacijski odbor obeleževanja 11. julija 1995, 14. obletnice genocida nad Bošnjaki »Varovane cone ZN« Srebrenica, in Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini. Razstava je v program obeleževanja 11. julija 1995, 14. obletnice genocida vnešena na pobudo Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Prikazuje cikel dvanajstih gvašev, ki so bili prvič predstavljeni javnosti na istoimenski razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru od 11. septembra do 9. novembra 2008.

Gabrijel Stupica, Ob pogorišču II, iz cikla Upor, 1962, gvaš

Utrinek z otvoritve razstave v Srebrenici

Razstava je del obširnega programa, ki obeležuje 11. julij 1995, 14. obletnico genocida nad Bošnjaki »Varovane cone ZN« Srebrenica, in pokopa identificiranih žrtev. Program, ki poteka od 4. aprila do 18. julija letos, sestavljajo javne tribune, konference, predstavitve knjig, otvoritve razstav, ogledi filmov, nagradni natečaji, obiski skupinske grobnice, kolesarski maratoni in pohodi miru, komemoracijske seje in dan spomina. Pri organizaciji programskih dogodkov sodelujejo razna društva, klubi, organizacije, ustanove in inštituti iz Srebrenice in drugih mest v Bosni in Hercegovini ter tudi iz Nemčije, Avstrije, Nizozemske in Slovenije. V okviru 14. obletnice genocida so izšle tudi tri publikacije, ki govorijo o zločinih nad človeštvom in o zločinih v v Srebrenici.

Leta 1957 je bila zgrajena ljudska skupščina, današnji parlament, in za poslikavo osrednje stene skupščinske dvorane so povabili izbrane slovenske umetnike, med njimi tudi Gabrijela Stupico. Stupica je za petmetrsko steno zasnoval triptih z osrednjo podobo nočnih manifestantov in stranskima podobama branjevk, vendar je komisija njegov predlog zavrnila, češ da ne odraža stvarnosti časa. Kljub tako pomembnemu naročilu, Stupica ni podlegel zahtevani estetiki angažirane umetnosti in ostal zvest sebi. Izjemoma pa je šel nasproti angažirani motiviki, ko ga je oblikovalec Lojze Gostiša povabil kot enega od ilustratorjev za zbirko štirih knjig Ljubljana v ilegali, ki je izšla med letoma 1959 in 1970. Druga knjiga v zbirki je izšla leta 1961, vendar je Gostiša Stupičeve gvaše prejel šele po njenem izidu in nikoli niso bili objavljeni.

Kamion, iz cikla Upor, 1962, gvaš

Kustos razstave: dr. Jure Mikuž
Koordinatorka razstave: Mirjam Behek
Ob razstavi bo izšel slovensko-angleški katalog.

Sponzorja razstave sta ACH d. d. in Mercator d. d.

Pogovor z dr. Juretom Mikužem

Zora Stančič in Petra Varl
Zadnjih dvajset let
2. 7.-31. 8. 2008

Zora Stančič (Štrbe, Bosna in Hercegovina, 1956) je leta 1984 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu in leta 1990 končala grafično specialko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Deluje kot samostojna umetnica.	Petra Varl (Ljubljana, 1965) je diplomirala leta 1989 in leta 1997 končala magistrski študij, oboje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 2000 poučuje risanje in grafiko na Oddelku za umetnost Pedagoške fakultete v Mariboru.
Zora Stančič, Long play, računalniški print na pleksi steklo, 2006	Petra Varl, Petra na spletu, internet portfolio, SCCA, Ljubljana, 1997

Likovno sceno v Sloveniji zaznamujeta vse od skupne razstave Litografije v Bežigrajski galeriji leta 1988, s katero sta v grafiko vnesli svežo ustvarjalno energijo s podobami, naslanjajočimi se na pop art, ki v našem prostoru nikoli ni povsem zaživel.
Njuni umetniški začetki so bili podobni, zato ne čudi, da so ju pogosto zamenjevali, a sta vseskozi ohranjali samosvojo likovno govorico. Danes je Petra Varl povsem predana raziskovanju risbe in njenemu minimalističnemu in skoncentriranemu izrazu; Zora Stančič pa suvereno uporablja vedno nove možnosti likovnega izražanja in v delih pogosto spaja tradicijo s sodobnostjo in izkušnje z eksperimentiranjem. Obe je zaznamovala grafika kot primarni medij izražanja in dejstvo, da sta za svojo umetnost vedno iskali nove prostore, od galerij in umetniških publikacij do projektov v urbanem prostoru.
Njuna grafična in druga dela so duhoviti prebliski o navideznih samoumevnostih sodobnega življenja in so pretanjeni komentar praznih vrednot novega časa. Razstava v enotno sporočilo povezuje najbolj reprezentativna individualna dela iz raznih obdobij ustvarjanja in nova dela, ki so nastala kot rezultat medsebojnega dialoga dveh umetnic. Postavitev v galeriji poustvarjajo ozračje doma, ki je pogosto njun atelje, saj sta veliko del naredili prav v dnevni sobi ali kuhinji.
Nekatera najnovejša dela so tokrat prvič razstavljena.

Ob razstavi je izšla knjiga v slovenskem in angleškem jeziku z naslovom Zora Stančič & Petra Varl, Zadnjih dvajset let / The Past Twenty years.

Kustos razstave: Božidar Zrinski
Sponzor razstave:

Pogovor z Zoro Stančič in Petro Varl

Sodobna slovenska arhitektura
3. 6.-22. 6. 2008

Razstava Sodobna slovenska arhitektura je del Tedna arhitekture, ki se bo odvijal v Ljubljani od 15. do 22. junija 2008 v sklopu mednarodnega kongresa Evropski forum za arhitekturno politiko.
Predstavljene bodo najsodobnejše realizacije slovenske arhitekture, ki jih galerija DESSA pripravlja že od leta 1991. Izbor štiriindvajsetih del iz zadnjih osmih let je bil narejen že za predstavitev v Lizboni, kjer je bila razstava odprta lani v sklopu prvega mednarodnega arhitekturnega trienala, in za predstavitev v Brnu konec leta 2007. Temu izboru je za razstavo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru dodanih še šest najnovejših dosežkov slovenske arhitekture, tako bo skupaj predstavljenih 30 projektov. Med novimi projekti sta tudi Kongresni center Brdo pri Kranju, Odpad Pivka, čigar arhitekti so zanj prejeli Plečnikovo medaljo 2008 za uspešno zasnovo in realizacijo ter stanovanjsko naselje Gradaška v Ljubljani.

Razstava želi prikazati stanje vrhunskega ustvarjanja v slovenski arhitekturi in tako domači publiki, kot tudi tujim delegatom pokazati naše vrhunske dosežke. Vsak nov arhitekturni poseg je poseg v obstoječe. Torej se sooča z danim okoljem, ki se mu po eni strani skuša prilagoditi, po drugi strani pa vzpostaviti novo kvaliteto, kot prihodnost bodočega razvoja. Zato je vsak urbani poseg tudi njegova prenova. Klimatske spremembe, ki smo jim danes priča, postavljajo ekološko arhitekturo v drugačno luč. Če smo se v preteklosti večinoma ukvarjali z zmanjševanjem izgub ogrevanja, je danes jasno, da je problem v hlajenju. Hladilne naprave poleti porabijo več energije kot gretje pozimi. To zahteva zasuk v miselnosti in v zasnovi stavb. Če so se nekdaj ozirale za soncem, se danes sprašujemo o sistemih naravnega hlajenja. Strokovnih rešitev problema je sicer dovolj, vendar se težko uskladijo z zahtevami investitorjev.
Zlasti zadnje čase se slovenska arhitektura vse bolj uveljavlja v tujini. Stavba Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, ki sta jo zasnovala Matija Bevk in Vasa J. Perović, je Evropska skupnost izbrala za najboljšo stavbo v Evropi v zadnjih dveh letih.
Ob razstavi na arhitekturnem trienalu v Lizboni je izšel angleški katalog Contemporary Architecture in Slovenia , ki bo za to priložnost dopolnjen z novimi projekti in ponovno izdan.

Kustos razstave: Andrej Hrausky, Galerija DESSA
Koordinatorka: Mirjam Behek

Razstavo sta prijazno podprla Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije.

Pogovor z Andrejem Hrauskyjem in Matejem Vozličem

Razumsko oko
Geometrična, optična, kinetična in programirana umetnost
22. 4.–25. 5. 2008

 Naslov razstave povzema izvirna izhodišča ustvarjalnih principov iz matematike in fizike izhajajoče umetnosti. Oko, organ vida, je likovni umetnosti inteligentno orodje vidnega zaznavanja sveta, ki videno dojema in razčlenjuje z razumom.

Peter Lowe , Ten radiating triangler a, b, 1996, akril na platnu, dva dela	Richard Anuskiewicz, Hard, 1987, akril na lesu

Leta 2005 je bila v Mednarodnem grafičnem likovnem centru natisnjena skupinska grafična mapa Popolno belo in črno, ki vsebuje petnajst sitotiskov petnajstih umetnikov. Mapo je zasnoval Getulio Alviani in tudi sodeloval v njej kot umetnik. Od tod se je razvila zamisel za razstavo Razumsko oko, ki povezuje najnovejše grafike s starejšo produkcijo geometrične, programirane, sistemske, kinetične in/ali optične umetnosti. Predstavila bo sitotiske iz omenjene mape in druga dela, slike in stenske objekte, Getulia Alvianija, Richarda Anuszkiewicza, Andreasa Christena, Anthonyja Hilla, Janusza Kapuste, Julije Kniferja, Edoarda Landija, Petra Lowa, Manfreda Massironija, Almira Mavigniera, Françoisa Morelleta, Ivana Piclja, Jeffreyja Steela, Joëla Steina in Ryszarda Winiarskega.
Poleg tega bo na ogled serija dokumentarnih filmov in videov, med njimi tudi The Responsive Eye, dvajsetminutni dokumentarni film, ki ga je leta 1965 posnel danes slavni režiser Brian de Palma, in sicer na osnovi istoimenske razstave v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Ta je pomenila prelom v dotedanjem ustvarjanju navedenih umetnikov. Gibanju je dala ime op art in ga popularizirala. Tovrstno ustvarjanje je doživelo pravi razcvet in, po besedah Getulia Alvianija, izgubilo svojo avantgardno neodvisnost in izvirnost.

Kustosinja razstave je Mirjam Behek

Pogovor z Getulijem Alvijanijem

Z Zoranon Kržišnikom naju veže 50-letno prijateljstvo. Preden je zapustil Mednarodni grafični likovni center, mi je rekel: »Po tolikih bienalih in stvareh, ki smo jih naredili skupaj, ustvarimo neki portfolio, nekaj, kar bi ostalo.« Sprva je bilo mišljeno, da ga bom naredil sam, a nastalo je veliko težav, saj sem nenazadnje izgubil vse svoje projekte za portfolio. Zato sem mu rekel, če ga naredimo na hitro, bo že videl, da bo dober. Zbral sem 15 projektov 15 avtorjev z vsega sveta, od Brazilije do Švice, od Francije do Hrvaške, od Italije do ZDA, in v nekaj mesecih smo naredili preprosto črno-belo mapo, ki se imenuje Popolno belo in črno. Zamislil sem si, da bi mapo predstavil skupaj z razstavo, ki bi vsebovala 4, 5, 6 ali 7 del vsakega izmed avtorjev portfolia. Tako je nastala ta razstava.

Vsi avtorji na razstavi so zgodovinski. Skoraj vsi so sodelovali pri prvi ali drugi ediciji Novih tendenc, ki so bile v času združene Jugoslavije v Zagrebu v šestdesetihih letih. Devet od predstavljenih avtorjev je sodelovalo na teh epohalnih razstavah, ki so povzročile preobrat v umetnosti našega stoletja. Sodim, da je, kar se tiče ekspresivnosti v Italiji, po futurizmu najpomembnejša. Uvrščam jo za Bauhaus kot natančno nadaljevanje umetnosti, narejene z eksaktnostjo. Je logična umetnost, natančna umetnost, preverljiva umetnost. Zato ker je vsak izmed problemov, ki si jih postavlja ta umetnost, preverljiv. Problem je postavljen in se reši. V rešitvi je mogoče natančno prebrati zastavitev problema. Na tej razstavi so, kot sem že povedal, po eno zgodovinsko delo iz šestdesetih let in nekaj del vsakega avtorja iz današnjega časa. Kot današnji čas so mišljena dela nastala po šestedestih letih, se pravi v sedemdesetihih, osemdesetih, devetdesetih in vse do sedaj. Vsi avtorji pripadamo isti generaciji, rojeni med dvajsetimi in tridesetimi leti 20. stoletja, razen Janusza Kapuste, rojenega v petdesetih letih, ki je precej dober in je postal del male celote, okoli katere delujejo ti avtorji.

Zakaj se mladi danes ne približajo tej vrsti umetnosti? Ker je prezahtevna in verjetno tudi zato, ker se morda zdi, da je bilo že vse narejeno. V resnici pa so bili narejeni arhetipi, temeljne situacije, ki jih avtorji nadgrajujejo. Takšno je novo delo Françoisa Morelleta iz leta 2007 z naslovom Jazz band, ki ga imam pred sabo in ima čudna razmerja. To delo je stvaritev, ki bi jo mladi lahko razvijali naprej, a mladi ne razmišljajo o teh stvareh, ker je za to umetnost potrebna inteligenca. Je likovna konkretizacija inteligence. Torej, če inteligenca, likovna inteligenca, obstaja, nastanejo dela, ki si zaslužijo tovrstno poimenovaje. Če inteligence ni, jih ni mogoče ustvariti. Večina mladih se danes tako ne približa tovrstni umetnosti in noče niti slišati o njenem obstoju. Ta umetnost je tako daleč od njihove mentalitete, da se zdi absurdno. To je umetnost, ki se na čuden način zdi stara, a zame je umetnost prihodnosti, absolutno inteligentne prihodnosti, in upam, čeprav s pomisleki, da bo to prihodnost.

Prevod v slovenščino Matej Zonta

Gospodična, vi ste lepi kot plakat!
Plakati v Ljubljani med obema svetovnima vojnama
4. 3.-13. 4. 2008

Korenine slovenskega plakata segajo v Ljubljano v začetek 20. stoletja, ko se je mesto po potresni obnovi začelo spogledovati z modernimi prestolnicami. Potrebo po oblikovanju in tiskanju slovenskega plakata kot gospodarskega in političnega propagandnega medija so narekovali tako gospodarske in politične spremembe kakor tehnični napredek. Pričujoča razstava razkriva vizualno kulturo prve polovice 20. stoletja v Ljubljani in posredno tudi na Slovenskem. Na ogled je več kot 150 plakatov, ki skušajo prikazati namembnost in pomen plakata v Ljubljani, ter fotografije in posnetek mesta, ki kažejo, na katerih lokacijah so določeni plakati viseli. Kustosa razstave sta Meta Kordiš in Božidar Zrinski. DOMICIJAN SERAJNIK , Delniška tiskarna d.d. v Ljubljani , chromogravura, 1929, hrani NUK

Herman Gvardjančič (1943, Gorenja vas pri Škofji Loki) je priznani slovenski umetnik poznega modernizma in postmodernizma ter profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Na veliki osebni razstavi bo prvič predstavil stotine likovnih zapisov, nastalih v raznih časovnih obdobjih svoje ustvarjalne poti. Dodal jim bo izbor slik, ki so v slovensko slikarstvo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vpeljale prelomno postmoderno novo podobo in niso bile razstavljene več kot dve desetletji. Izbor del od prvega likovnega zapisa do slike pooseblja ustvarjalni proces kot tak, v katerem se začetno, največkrat nezavedno in spontano likovno zapisovanje na priložnostnih kosih papirja prelevi v artikulirano sliko z umetnikovim sporočilom. Izbrane slike govorijo o pomenu doma v človekovem življenju, o njegovi vlogi zavetja, ki ni nujno dobro in varno.

Razstava je del sklopa treh razstav, postavljenih še v Mestni galeriji Ljubljana in Galeriji sodobne umetnosti v Celju.

Pogovor s Hermanom Gvardjančičem

2007
Umetnik in računalnik
Razvezane oči nemira
Odprtje Državičinih arhivov
Slikarjevo oko in fotoaparat
Matjaž Vipotnik
Ferogrami

Edvard Zajec
Umetnik in računalnik: od začetkov do sedanjosti
15. 11. 2007 – 13. 01. 2008

Restrospektivna razstava Edvarda Zajca je prikaz avtorjevih del, ki povezujejo umetnost in grafiko z računalniško tehnologijo. Umetnik slovenskega porekla velja za enega od svetovnih pionirjev računalniške umetnosti, je predstavnik umetniške avantgarde, za katerega je značilna uporaba idej in materialov, ki jih je črpal iz raznih kultur in disciplin, razpoznaven pa je predvsem po uporabi računalnika kot sredstva za umetniško izražanje. Umetnik se je izobraževal v Trstu, Sloveniji in ZDA, kjer je dobil priložnost delati z računalnikom, ko so bili ti še dragi in nedostopni širši javnosti. Leta 1980 je na Univerzi Syracusa (New York) ustanovil oddelek za računalniško umetnost, ki ga vodi še danes.

Za Zajca je računalnik v ključnem momentu njegovega ustvarjanja pomenil izhod iz umetniške krize, v kateri se je znašel zaradi sle po maksimalni minimalnosti, ki ga je pripeljala do bele stene. V njem je našel, ne le posrednika vizualizacije idej, temveč tudi sredstvo za nadzorovanje in komunikacijo. Zajec torej raziskuje nove možnosti ustvarjalnega izražanja, v računalniku pa išče tiste načine uporabe stroja, po katerih lahko postane človek bolj človeški in ne nasprotno.

Frank Popper tega umetnika in univerzitetnega profesorja v knjigi Art of the Electronic Age (1993) upravičeno uvršča med 27 pionirjev elektronske umetnosti.

Njegove prve računalniške grafike so iz serije RAM, že od leta 1972 pa v sodelovanju s programerji razvija interaktivni sistem likovnih dialogov, katerega prva verzija je knjiga Informatrix, Knjiga likovnih dialogov (1979), kjer se vzpostavita temeljni postavki avtorjevega raziskovanja procesov ustvarjanja z računalnikom, takojšnja povratna informacija, ki jo enosmerni mediji ne dopuščajo in kontrola, tako stroja kot uporabnika, ki ima v interakciji s strojem možnost ustvarjalnega sodelovanja.

Od računalnika je po letu 1980 prešel tudi k videu. Z uporabo videa je začel razvijati zvrst, ki jo sam imenuje orphics in ki likovni obliki in barvi doda časovno komponento ter glasbo.

Informatrix 3 je interaktivni sistem, ki omogoča likovne dialoge. Le-ti nastajajo tako, da program ponudi določeno število kompozicij, iz njih pa sobesednik izbira in dodaja po svojem okusu. Izhodišče tega kognitivnega sistema je domneva, da ima vsak človek v sebi že vrojeni občutek za red, ki lahko ob likovnem dialogu privre na dan s pomočjo sobesednikovih izbir, program pa zrcali del njegove notranjosti.

 Ob razstavi je izšel slovensko-angleški katalog Edvard Zajec, Umetnik in računalnik: od začetkov do sedanjosti/ The Artist and the Computer: From the Beginnings to the Present.
Poleg slikovnega gradiva vsebuje teoretske prispevke avtorjev: Petja Grafenauer Krnc, Jae Oh, Laura Safred, Breda Škrjanec, Edvard Zajec, Melita Zajc. Urednica kataloga je Breda Škrjanec, oblikoval pa ga je Robert Žvokelj. Naklada 500 izvodov, cena 15.90 €.

Javna vodstva po razstavi : 25. novembra 2007 je vodila Breda Škrjanec, 16. decembra 2007 je vodila Melita Zajc, 6. januarja 2008 vodi Peter Krečič, 13. januarja 2008 vodi Breda Škrjanec

Razvezane oči nemira / 27. grafični bienale
6. 9.–28. 10. 2007

Prostori razstavljanja in umetnice, umetniki:
Avtobus ljubljanskega potniškega prometa ( od 22.9. do 15. 10 avtobus št. 410), Park Tivoli, avla porodnišnice, Ribji trg v Ljubljani: Anamarija Šmajdek
Jumbo panoji, Ljubljana (Linhartova c. med h.št.60 in 66, smer Žale; Slovenska c., nasproti Drame-Šumi, vzporedno 4/2; Center-Kolizej, ograja, 2/1): Zora Stančič
Katalog 27. grafičnega bienala: Metka Krašovec, Dan Perjovschi, Dušan Pirih Hup, Boštjan Pucelj, Andrej Štular
Mednarodni grafični likovni center: Paweł Althamer & Artur Żmijewski, Christiane Baumgartner, Goran Bertok, Günter Brus, Peter Fuss, Dominique Gonzalez-Foerster, Peter Halley, Jeon Joonho, William Kentridge, Mikael Kihlman, Vladimir Makuc, Ivan Picelj, son:DA, Nancy Spero
Modna hiša, Ljubljana,  Mercator Center Maribor, Mercator Center Celje: Marija Mojca Pungerčar
Maximarket, Ljubljana: Beli sladoled
Plakatna mesta, Ljubljana (Železniška postaja – Trg OF, Borštnikov trg – Ferant, spremenljive lokacije na plakatnih mestih TAM-TAM): Arjan Pregl
Spletna stran www.indija.si: Društvo za domače raziskave
Spletna stran www.jaka.org/2007/razorganizator: Jaka Železnikar
Stanovanja, Ljubljana: Danilo Jejčič, Kim Seung Yeong, Živko I. Marušič, Anamarija Šmajdek, Ben, Sašo Vrabič


Jeon Joonho, The White House, 2005−2006, računalniška animacija, 32' 16"
Grand Prix 27. grafičnega bienala

Nancy Spero, Izraelske vojakinje , 1993, ročni odtis na papirju.

son:DA, wall Nr_027.psd, 2007, tapeta.

Letošnja osrednja bienalska razstava predstavlja ustvarjalke in ustvarjalce različnih generacij in slogovnih opredelitev. Vsi so s svojim delom zaznamovali umetnost in družbo zadnjih let in desetletij v Sloveniji in mednarodno. Naslov razstave govori o ključnem trenutku ustvarjanja, ko zamisel dobi vidno obliko; ustvarjalni nemir v glavi umetnika se razveže, iztrga iz »kaosa« in postane vidna umetnina. Zato razstava poudarja ustvarjanje, ustvarjalca pa kot intelektualca. V galeriji MGLC se predstavljajo umetnice in umetniki različnih generacij. Pri ustvarjanju uporabljajo različne umetnostne pristope. Njihova dela govorijo o osebnih, družbenih in političnih vsebinah ali raziskujejo jezik vizualnega ustvarjanja. Vsa so vpeta v družbeno stvarnost, jo oblikujejo in komentirajo. Del razstave, ki zavzema javni negalerijski in medijski prostor, je del kompleksnega javnega diskurza in predstavlja sporočilo v medijskem svetu komunikacije. Umetniki raziskujejo ekonomske, politične in socialne strukture in svoje rezultate in dognanja izražajo v jeziku umetnosti. Množici potencialnih gledalcev pa je prepuščeno, da opazi take projekte med drugimi informacijami v okolju in v njih prepozna pomembna umetniška sporočila. Že več kot sto let je knjiga prostor likovnega ustvarjanja in predstavljanja. Pet avtorskih prispevkov na Razvezanih očeh nemira je dobilo razstavni prostor v katalogu 27. grafičnega bienala (katalog je bil kot razstavni prostor uporabljen že na 25. grafičnem bienalu). Bralec/gledalec tako v publicističnem prostoru prehaja z dokumentarnega na ustvarjalno polje. Kot razstavni prostor so razstavi dodana zasebna stanovanja, ena od »končnih postaj« umetnosti. Umetnine v njih govorijo o zbiranju in posedovanju pa tudi o osebnem, intimnem odnosu lastnikov do njih. V stanovanjih zaživijo drugače kot v javnem prostoru ali na predvidljivi muzejski postavitvi. V šestih zasebnih stanovanjih v središču Ljubljane se predstavljajo avtorji, katerih dela so iz stalne zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra.

Kustosi razstave: Lilijana Stepančič, mag. Breda Škrjanec in Božidar Zrinski



Odprtje Državičinih arhivov 1992 – 2007
3. 7.–12. 8. 2007

Milena Kosec (1948, Ljubljana) je 14. maja 1992 ustanovila fantomsko tvorbo Državico Ptičjestrašilno, in ta je bila do formalne razpustitve leta 2000 umetniška paralela države Slovenije. Državica je duhovito, ironično in samoironično poosebljala značilnosti umetnosti v Sloveniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Razstava kaže »ostanke« in »dokumente« delovanja Državice Ptičjestrašilne in Državičino zbirko umetnin sočasnih slovenskih umetnic in umetnikov. Zbirko sestavljajo “dobitki” iz razstav, ki so jih umetnice/ki podarjali obiskovalcem.

Državica Ptičjestrašilna je ob svojem nastanku merila 3 x 3 metre. Bila je kvadratne zunanjosti in okrogle notranjosti. Njeni državljani so bili Ptičjestrašilke in Ptičjestrašilniki. Arhiv Državice Ptičjestrašilne zajema dve obdobji: Mitsko dobo od ustanovitve leta 1992 do razpustitve leta 2000; ter Novo, zgodovinsko dobo od leta 2000 naprej, ki pomeni čas velikih razstav.

V letih svojega obstoja je Državica Ptičjestrašilna postala ena najpomembnejših predstavnic umetnosti devetdesetih let prejšnjega stoletja. Z raznimi dejanji, akcijami, spisi, dopisi, javno komunikacijo in obveščanjem (odmevne so bile zlasti akcije: Črna kocka in Ulična razprodaja pred Moderno galerijo, Ženska soba in Moška soba na Metelkovi, Modri stolp v Vili Katarina, Marička B. Pomagaj, Srčni utrip, Osebni pogovori itd.) vzpostavljala odnos do aktualnih družbeno-političnih razmer in z umetniško iznajdljivostjo pronicljivo komentirala institucionalizirani vsakdanjik, katerega del je postala.

Razstavo spremlja knjiga Državica Ptičjestrašilna Milene Kosec 1992 - 2007, ki prinaša bogato slikovno gradivo in tehtne teoretske prispevke Lilijane Stepančič, Osebno v neosebnem; Božidarja Zrinskega, Državica Ptičjestrašilna – primer razstavljene države; Laure Safred, Premeščanje umetnin v devetdesetih letih; Nikolaia Jeffsa, Državica Ptičjestrašilna Milene Kosec in anarhizmi: manifestni, latentni, inverzni. Besedila zaokroža intervju, ki ga je z Mileno Kosec opravila Breda Škrjanec, urednica knjige in kustosinja razstave. Knjigo je oblikovala Maja Licul. Avtorica video dokumentarca, ki je priloga h knjigi, je Maja Malus.

Državičina višja arhivarka Milena Kosec je na razstavi uradovala vsako sredo in četrtek od 16. do 18. ure. Javno vodstvo po razstavi: Lela B. Njatin, pisateljica in vizualna ustvarjalka.



Slikarjevo oko in fotoaparat
Spacalovo fotografsko prisvajanje stvarnosti
28. 6.–12. 8. 2007

Fotografija je del likovnega razmišljenja Lojzeta Spacala; do nedavnega povsem nepoznana. Spacalovi fotografski posnetki so nastajali spontano med njegovimi pohajanji ob morju, v pristaniščih, solinah, škverih, po Istri in Krasu, pri čemer ga je vodila njegova slikarska predstava. Predmet njegove fotografske pozornosti so bile posebnosti primorske in kraške stvarnosti, o katerih je premišljeval kot slikar in jih poznamo iz njegovih risb, grafik, slik in tapiserij.

Lojze Spacal, Baladur v Istri, 1950, č/b fotografija

Lojze Spacal, Baladur v Istri, 1950, lesorez

Na razstavi je poleg redkih najzgodnejših fotografij, ki jih je avtor prinesel s seboj iz izgnanstva, mogoče videti fotografske posnetke, nastale od konca druge svetovne vojne do zgodnjih sedemdesetih let, poleg njih pa risbe, dve sliki in grafike, ki razkrivajo, da je fotografija Spacalu dejansko pomenila vizualno oporo pri predelovanju vidnega v grafiko ali sliko. Razstavljenih je devetindevetdeset fotografij, med njimi razmeroma precej kontaktnih kopij, in osemnajst drugih del - risb, grafik, slik in osnutek za sceno opere Istrska svatba. Posodili so jih Mednarodni grafični likovni center, Galerija Lojzeta Spacala v Štanjelu, Zveza slovenskih društev iz Trsta, ena grafika je iz zbirk Moderne galerije, nekaj del pa iz umetnikove zapuščine v družinski lasti.

Razstavo spremlja katalog v slovenščini in angleščini, eden od šestih iz celote publikacij, posvečene stoti obletnici rojstva Lojzeta Spacala. Tekst avtorice Lare Štrumej spremlja bogato slikovno gradivo.

Razstavo je pripravila Moderna galerija in je del praznovanja 100. obletnice rojstva Lojzeta Spacala, ki ga koordinira Gorenjski muzej Kranj. Kustosinja razstave je Lara Štrumej.



Matjaž Vipotnik – Oblikovanje za SMG 1980–1994
Ob 50–letnici Slovenskega mladinskega gledališča
10. 5.–17. 6. 2007

Razstava predstavlja del bogatega opusa grafičnega oblikovalca Matjaža Vipotnika, ki ga je posvetil prepoznavni celostni podobi Slovenskega mladinskega gledališča, in posledično pokaže na pomembno vlogo avtorja v razvoju slovenskega sodobnega grafičnega oblikovanja.


Plakat za predstavo Krokar, režija Janez Pipan, premiera 1991

Matjaž Vipotnik je bil ustvarjalno povezan z najbolj živim eksperimentalnim obdobjem, ki v sedemdesetih in osemdesetih letih zaznamuje nov zagon ljubljanskega in slovenskega gledališča. V gledališče, ki je zanj prispodoba vesoljnega sveta, si je vztrajno prizadeval zvabiti kritičnega in zvedavega gledalca. Najpopolneje je svoje pobude uresničeval v oblikovalsko dovršenih plakatih, zlasti za Slovensko mladinsko gledališče, s katerim je sodeloval od leta 1980 do leta 1994. Na plakatih Slovenskega mladinskega gledališča naletimo na njegovo grafično podobo znaka z golobi, ki nas v hipu prenese v prepoznavno vidni svet SMG. Ob petdeseti obletnici gledališča ga je oblikovalsko osvežil in prenovil.

Na razstavi je na ogled 60 plakatov, celostne grafične podobe in slikovni utrinki s posameznih predstav. Posebno pozornost zasluži plakat s podobo kolesarja Marxa (1983) z rdečim šalom okrog vratu in z duhovitim besedilom Dušana Jovanovića: Est ce que L'Avenir est déjà venu? Ali je prihodnost že prišla?

Ob razstavi so organizirane sobotne delavnice za otroke, na katerih igralke in igralci Slovenskega mladinskega gledališča razkrivajo skrivnosti igralskega poklica in gledališča. Javni vodstvi po razstavi: dr. Tomaž Toporišič, dramaturg SMG in Ivo Svetina, direktor Slovenskega gledališkega muzeja.

Izšel je slovensko-angleški katalog razstave z besedilom dr. Staneta Bernika "Vipotnikov plakat in celostna grafična podoba Slovenskega mladinskega gledališča v središču slovenskega oblikovanja vidnih sporočil".

Razstavo je pripravilo Slovensko mladinsko gledališče v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom.
Prireditve ob 50–letnici SMG so podprli Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Zavarovalnica Triglav, d. d. in Mobitel, d. d.

Christoph Feichtinger
Ferogrami, tiskanje na ulici
15. 3.–29. 4. 2007

Razstava predstavlja okoli sto nenavadnih in enkratnih grafičnih listov – ferogramov manj znanega umetnika Christopha Feichtingerja, ki prihaja iz avstrijske Štajerske. Ferogrami so grafike, ki jih avtor tiska na cesti. Skrbno očisti železni pokrov uličnega jaška, ga premaže s črno tiskarsko barvo, nanj položi ročno izdelani kitajski papir Kitakata in z drgnjenjem prenese barvo na papir. Postopka praviloma ne ponavlja, temveč vzame odtis le enkrat. Podoba na ferogramu je izsek tistega, kar je upodobljeno na pokrovu. Ferogrami nastajajo od leta 1994 na potovanjih v več kakor 30 držav po svetu; lani se je izbranim mestom pridružila tudi Ljubljana. Tiskanje in situ je umetniški performans, ki ga dokumentira s številnimi fotografijami.

Ferogram (Strasbourg, Francija)

Ferogram (Dunaj, Avstrija)

Ferogram (Davos, Švica)

Ferogram (Esfahan, Iran)

Ferogram (Peking, Kitajska)

Ferogram (Aguascalientes, Mehika)

2006
Artcoustics
Privlačnost matrice
Alan Hranitelj
Street art

Artcoustics
Zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč
21. 12. 2006–25. 2. 2007

Ovitki plošč so odločilno zaznamovali vizualno podobo sodobne urbane kulture.
Razstava predstavlja plošče in njihove ovitke kot fenomen, ki razkriva tržno, razredno, spolno in ideološko pogojeni svet 20. stoletja. Prvi sklop predstavlja razvoj zvočnih nosilcev od šelakov, singlov, longplajk in kaset do zgoščenk in razne oblike ovitkov in uporab plošč. Drugi sklop predstavlja pisani svet ovitkov, ki so jih v 20. stoletju oblikovali likovni umetniki, kot so Marcel Duchamp, Jean Dubuffet, John Cage, Robert Rauschenberg, Joseph Beuys, Raymond Pettibon, Jože Slak-Đoka, Bogdan Borčić, Matjaž Vipotnik, Bronislav Fajon, Laibach, Kostja Gatnik, Slavko Furlan, Tadej Pogačar, Ediscroato, Marko Ilič, Jugoslav Vlahović in mnogi drugi. Tretji sklop analizira ovitke glede na oblikovalske, družbene in politične elemente. Predstavlja stereotipe oblikovanja, ki so se zakoreninili v jazzu, rocku, punku, klasični glasbi, narodnozabavni glasbi itn., in govori o vsebinah na ovitkih, ki načenjajo razne družbene in politične probleme ter so rezultat delovanja mnogih glasbenih subkultur in njihovih distribucijskih mrež tako v Sloveniji kakor po svetu. Nazadnje razstava govori, da so številne zasebne in javne fonoteke najbolj pogoste in globalno razpršene zbirke umetnosti in vizualne kulture 20. stoletja.


Del postavitve v galeriji

Razstava je pripravljena v sodelovanju z Radiom Slovenija in Radiom Študent. Kustosi razstave so Nikolai Jeffs, Guy Schraenen in Božidar Zrinski. Svetovalci so Ičo Vidmar, Polona Poberžnik, Jure Matičič in Branko Kostelnik.

Ob razstavi sta izšla ekskluzivna plošča Pankrtov Behind the Iron Courtin in slovensko-angleški katalog Artcoustics. Katalog prinaša analitične študije in razmišljanja:
Nikolai Jeffs: "Zgodbe o ploščah, ovitkih in lačnih otrocih", Ičo Vidmar: "Omotica", Polona Poberžnik: "Radijska fonoteka ali nikoli končano iskanje popolnega zvoka in ovitka", Branko Kostelnik: "Kdo neki tam dizajnira?", Rajko Muršič: "Zgovornost uporabnega dodatka: pripovedi ovitkov slovenskih neodvisnih in alternativnih vinilnih plošč pred digitalno dobo", Jure Matičič: "Črna plastika, vinilne plošče v svetu plesne elektronske glasbe", Zoran Pistotnik: "Potem, ko so bile vinilke v naši lasti, so začele funkcionirati tudi likovno, saj so šle iz rok v roke, fizično smo jih pregledovali, ker drugih možnosti ni bilo"(intervju), Varja Velikonja: "Peace and noise, saj veste" (intervju), Bronislav Fajon: "Osredotočil sem se bolj na grafiko kakor na glasbo" (intervju), Guy Schraenen: "Vgrajevanje zvoka", Bojana Piškur: "Prostorskost zvoka". Katalog je uredil Božidar Zrinski.

Po razstavi so vodili Božidar Zrinski, Matjaž Ambrožič, Ičo Vidmar, Jure Longyka, Nikolai Jeffs, Miha Zadnikar, Simona Moličnik, Rajko Muršič in Polona Poberžnik.

Sponzor razstave je Gorenje in donator razstave je Zavod IPF.

Privlačnost matrice
Lesorez v Sloveniji v 20. stoletju
5. 10.–3. 12. 2006


Štefan Galič, Fosil XXXX b, 1989, b. lesorez, 66 x 100 cm, UMG Mb, foto: Damjan Švarc

Razstava je antologijski pregled slovenske umetnosti v tehnikah lesoreza in linoreza med letoma 1911 in 2006 s poudarkom na obdobju po letu 1950. Ponuja odgovor na vprašanje, zakaj so umetniki v eri, ki je povzdigovala napredek in tehnologijo, uporabljali za izražanje svojih zamisli in sporočil arhaičen, staromoden in zamuden tehnološki tiskarski postopek. Lesorez namreč zaznamujejo visoka stopnja ročne obdelave, primarnost, natančnost in discipliniranost dela. Tehnika lesoreznega tiska daje grafikam prepoznavno menjavo svetlo/temno in ekspresivno/lirično. Razstava se konceptualno nanaša na dela umetnikov, ki so v tej tehniki visokega tiska iskali ali našli likovni izraz, adekvaten njihovemu umetniškemu sporočilu. Več pozornosti namenja tudi avtorjem, ki so v lesorezu oziroma linorezu ustvarili obsežnejše opuse.

Razstavljajo:
Bogdan Borčić, Lucijan Bratuš, Boni Čeh, Avgust Černigoj, Riko Debenjak, Štefan Galič, Alenka Gerlovič, Vito Globočnik, Bojan Golija, Bojan Gorenec, Zdenko Huzjan, IRWIN, Božidar Jakac, Boris Jesih, Dore Klemenčič - Maj, France Kralj, Tone Kralj, Miha Maleš, Vladimir Makuc, Živko Marušič, France Mihelič, Jan Oeltjen, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Maksim Sedej, Ivan Seljak, Hinko Smrekar, Lojze Spacal, Zora Stančič, Franjo Stiplovšek, Saša Šantl, Tanja Špenko, Ive Šubic, Marijan Tršar, Klavdij Tutta, Franko Vecchiet, Drago Vidmar, Nande Vidmar, Huiqin Wang in Mojca Zlokarnik.
Avtorica razstave je Breda Škrjanec.

Razstavo spremlja zloženka z besedilom Brede Škrjanec o razvoju lesoreza v Sloveniji. Izšla je tudi didaktična ilustrirana publikacija z naslovom Lesorez (tekst B. Škrjanec, ilustracije Neja Englesberger), ki je namenjena predvsem šolski publiki in mladostnikom.

Po razstavi sta vodila sodelujoča umetnika Zora Stančič in Boris Jesih ter avtorica razstave Breda Škrjanec. Organizirana je bila delavnica barvnega lesoreza.

Razstavo sta omogočila pokrovitelj razstave Petrol in sponzor razstave Marand.



Alan Hranitelj
Kostumografija 1986–2006
1. 6.–10. 9. 2006

Alan Hranitelj se je rodil leta 1968 v Zagrebu. Po sodelovanju v predstavili Krst pod Triglavom leta 1986 je nadaljeval profesionalno pot v Ljubljani z enoletnim premorom, ko je deloval v Italiji. Njegova dejavnost sta gledališka, operna in filmska kostumografija in maska, posveča pa se tudi oblikovanju oblek-objektov, oblačil in dodatkov, kot so pokrivala in torbice. Razstava 86 kostumov je izbor iz obsežnega dvajsetletnega Hraniteljevega ustvarjanja. Predstavlja intaktne in predelane gledališke, operne in filmske kostume, obleke-objekte, svečana oblačila in modne dodatke.


Del postavitve v galeriji, foto: Dejan Habicht

Hraniteljeve obleke in odrski kostumi so razkošni, pompozni, pa tudi skromni in vsakdanji. Hranitelj rad krepi moč oblačil, ki naj pritegnejo in zadovoljijo še druge čute. Material najprej občuti pod prsti. Do popolnosti obvladuje njegove zakonitosti, oblike in barve. To materialnost oblek preseva duhovnost. Čutno nazornost in odzivnost ideje začutimo iz celovite oblike njegovih oblačil, kombinacij sestavnih delov, barvnih sozvočij in prelivanj.

Razstavo spremlja razkošen slovensko-angleški katalog Alan Hranitelj, Kostumografija 1986−2006, ki vsebuje slikovni sklop z razstave v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, besedilo Jureta Mikuža "Oblačilo kot umetnina", portret Dese Muck in intervju Nele Malečkar, ki je tudi urednica kataloga. Katalog prinaša tudi obsežno dokumentacijo o kostumografiji Alana Hranitelja od leta 1986 do leta 2006, ki jo je zbrala in uredila Mirjam Behek.

Kostume za razstavo so posodili:
Gledališče Koper, Hrvatsko narodno kazalište Ivana pl. Zajca iz Reke, IMPOL d.o.o., Lutkovno gledališče Ljubljana, Moderna galerija Ljubljana, Pokrajinski muzej Maribor, Slovenski etnografski muzej, SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor, Prešernovo gledališče Kranj in Špas Teater.

Razstavo so omogočili:
pokrovitelj farmacevtska družba Lek in sponzorji Adria Mobil d.o.o. , Akrapovič, AteljeGalerija, Europlakat d.o.o, Fondazione Sartirana Arte, Grand hotel Union, IEDC Poslovna šola Bled, Kogl, Medex d.d., Nova, Provincia di Pavia, Pro mak d.o.o., Restavracija Arboretum.



Street Art
Stensili, posterji in stikerji/Low-Tech re-akcija!
15. 3.–14. 5. 2006

Street Art je mednarodna razstava stensilov, posterjev, stikerjev in raznih strategij predstavljanja tovrstnih oblik vizualnih intervencij v javnih prostorih. Street Art lahko jemljemo za umetnost, igro ali politično akcijo, ki vpliva na zaznavo okolja in spreminja našo mentalno podobo o okolju. Pojavlja se v urbanih središčih, zadnja leta tudi v vseh večjih slovenskih urbanih središčih, na pomembnejših prometnih in cestnih povezavah znotraj mest in na mestnih vpadnicah, stenah mestnih stavb, pločnikih, ograjah, prometni infrastrukturi, postajališčih in spomenikih, na hrbtnih straneh prometnih znakov in semaforjev, žlebovih, na kablih, razpetih čez ulice, v javnih prevoznih sredstvih, na omaricah za električno napeljavo, na reklamnih izveskih in telefonskih govorilnicah, skratka povsod tam, kjer se srečujejo ljudje, ko hodijo drug mimo drugega, opazujejo, gledajo reklame, izložbe, potujejo od ene točke do druge. To so običajni prostori, ki povezujejo ljudi, streetartistom pa pomenijo prostor svobodnega izražanja in kritičnega reflektiranja okolja, v katero se umeščajo.

Na razstavi sodelujejo:
M-city, Poljska, Flying Fortress, Nemčija, Space Invader, Francija, The London Police, Nizozemska, Filjio in Kenova, Hrvaška, ter slovenski avtorji Zek advance, Ioke42, Tacek, Rone 84, Sektion 1.3, Lele, Ratt One, Ash in Skrana.
Kustos razstave je Božidar Zrinski.

The London Police, Nizozemska

Sektion 1.3, Slovenija

Razstavo spremlja fanzin Street Art z besedilom Mitje Velikonje in Mateje Fajt "Ulice govorijo"; v času razstave sta izšli dve številki.

Po razstavi so vodili Božidar Zrinski, Ivan Stanič in Andrej Štular - Skrana.

Medijski pokrovitelj je Radio Marš.

Jože Ciuha
Razstava slik, grafik, akvarelov in risb
3. 12. 2005–19. 2. 2006

O Jožetu Ciuhi pravijo pisci, da je slikar časa, ki živi zunaj časa. Njegov umetniški izraz vsebuje oblikovna in barvna doživetja Bližnjega in Daljnega vzhod in zahoda, Azije in Amerike in seveda Evrope – od strogega obredja Bizanca do italijanske renesanse in španskega »zlatega veka«. Tematsko se Ciuha giblje med genetsko prvinskim in individualno duhovnim: med makedonsko svatbo in Don Kihotom, insekti, opicami in profeti. Ciuha je po bizantinski umetnosti povzel nekaj ključnih elementov svojih del: brezprostorje, simetrično kompozicijo z dominantno stilizirano figuro v centru, svečano frontalno postavitev. Na razstavi so na ogled dela, v katerih se zrcali družbeni ples nemoči in zablod, ki jih avtor doživlja kot raven zrelosti ali nezrelosti današnjega časa. Poimenoval jih je Comédie humaine, Človeška komedija, ki je zaznamovana z odtujenostjo in tragedijo, a v njej prevladujeta veselje in humor.
Kustos razstave je Božidar Zrinski.

Po razstavi so vodili Jože Ciuha, Božidar Zrinski, Miklavž Komelj in Manca Košir. V okviru razstave je bila tudi delavnica risbe za otroke, vodil jo je Peter Ciuha.

Medijska podpora: Le Monde diplomatique.

2005
Jože Ciuha
e-a-t
Raymond Pettibon
Najlepše grafike
Prva linija
Simultanke
Partizanski tisk



e-a-t (experiment and typography – eksperiment in tipografija)
Izbor sodobnih čeških in slovaških črkovnih vrst
13. 10.–13. 11. 2005

e-a-t (eksperiment in tipografija) je projekt, ki združuje oblikovalce iz Češke in Slovaške. Prva razstava e-a-t je predstavila 35 avtorjev, kolekcija pa se ves čas širi z novimi, prej nepoznanimi deli zadnjih dvajset let. e-a-t je nastal na pobudo oblikovalcev/kuratorjev Alana Zarube (Češka) in Johanne Bilak (Slovaška), ki ju podžigajo tipografska dela domačega in tujega izvora. Razstava e-a-t prikazuje razne projekte oblikovanja črkovnih vrst na posterjih velikega formata (1,5 m x 1 m), ki združujejo obliko in vsebino v podporo zgodb. Kreativni procesi so dokumentirani v številnih risbah in skicah. Pestrost razstave je podprta s predstavitvijo tako naročenih kakor neodvisnih multimedijskih del in tiskanih materialov. Razstavo spremlja publikacija Želimo, da ljubite črke/We Want You To Love Type.

V okviru razstave je bilo organizirano predavanje kuratorjev Alana Zarube in Johanne Bilak.

V sodelovanju s Fundacijo Brumen iz Ljubljane in Alba Design Press iz Prage.

Raymond Pettibon
Ameriški sodobni umetnik, dobitnik velike častne nagrade 25. mednarodnega grafičnega bienala
Spremljevalna razstava 26. grafičnega bienala, 23. 6.–2. 10. 2005

Raymond Pettibon (1957) je za svojo knjigo litografij in besedil Parcele na pósodo/Plots on loan, razstavljeno na 25. mednarodnem grafičnem bienalu, dobil veliko častno nagrado bienala. S tem si je pridobil priložnost za samostojno predstavitev na 26. grafičnem bienalu. Ključno vlogo v Pettibonovem ustvarjanju ima odnos med tekstom in podobo. S kombinacijo teksta in podobe, ki izhaja iz stripovskega jezika, ustvari unikatni hibrid, oziroma mešanico citatov vzetih iz raznih kontekstov, ter ga potisne v novo zgodbo. V njegovih delih je mogoče najti spomine, približne citate, občutke, zamisli in slike, ki so se mu porajale pri branju avtorjev od sodobne literature do sv. Avguština in Biblije, in oživljanje figur, kot so Nancy Reagen, Janis Joplin, Elvis Presley, Superman in Batman. Na razstavi so na ogled risbe in ovitki gramofonskih plošč.
Kustos razstave je Božidar Zrinski.

Najlepše grafike
Slovenska grafika zadnjih petdeset let
Spremljevalna razstava 26. grafičnega bienala, 23. 6.–2. 10. 2005

Razstava ponuja izbor najlepših oziroma najbolj karakterističnih primerov slovenske grafike, ki so nastali med letoma 1955 in 2005, torej od prvega mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani do danes. V zadnjih petdesetih letih je slovenska grafika zbrala številne vidne umetnike, dosegla visoke standarde in se mednarodno uveljavila. Razstavljena so dela umetnic in umetnikov Janez Bernik, Viktor Bernik, Bogdan Borčić, Riko Debenjak, Nuša in Srečo Dragan, Bojan Gorenc, Drago Hrvacki, Zdenko Huzjan, Irwin, Božidar Jakac, Danilo Jejčič, Andrej Jemec, Zmago Jeraj, Boris Jesih, Bogoslav Kalaš, Janez Knez, Metka Krašovec, Sonja Lamut, Lojze Logar, Vladimir Makuc, Adriana Maraž, Živko Marušič, France Mihelič, Zoran Mušič, Valentin Oman, Dušan Pirih Hup, Marjan Pogačnik, Marij Pregelj, Jože Slak, Lojze Spacal, Zora Stančič, Gabrijel Stupica, Marko Šuštaršič, Sašo Vrabič, Franco Vecchiet, Marjan Vojska, Edvard Zajec in Karel Zelenko. Kustos razstave je Ješa Denegri.

Prva linija
Avantgardni in alternativni tiski v Sloveniji od konceptualizma do danes
Spremljevalna razstava 26. grafičnega bienala, 23. 6.–2. 10. 2005

Vojaško zveneča besedna zveza “prva linija” je pogosto uporabljena v avantgardnih umetniških praksah. Avantgardna in alternativna dela na razstavi so nastajala zadnjih štirideset let v dveh družbeno-političnih ureditvah in dveh prevladujočih umetnostnih paradigmah, ki sta različno družbeno in umetnostno opredeljevali radikalno in avatgardno. Z njimi konstituiramo razvojno linijo v slovenski umetnosti od začetka delovanja konceptualnih praks do danes, ko so paradigme konceptualizma postale sestavni del umetnosti. Izbor tiskanih del na razstavi Prva linija zajema avtorske knjige, plakate, letake, vabila in druga razmnožena avtorska dela, periodiko, reklame, pamflete, umetniške knjige, internetne projekte, tapete, gramofonske trakove, dopisno umetnost, artefakte in celostne podobe.
Kustosi razstave so Lilijana Stepančič, Božidar Zrinski in Breda Škrjanec.

Simultanke
Ustvarjalni svet Sonie Delaunay
7. 4.–19. 5. 2005

Sonia Delaunay (1885–1979) pripada zgodovinski avantgardi. Razstava v Ljubljani je njena prva samostojna predstavitev v tem delu sveta. Dela so izposojena iz uglednih francoskih kulturnih institucij in so zaradi občutljivosti in zgodovinske vrednosti redko javno predstavljena. Legendarna avtorska knjiga La Prose du Transsibérien et de la petite Jeanne de France, ki je nastala leta 1913 v sodelovanju s Blaisom Cendrarsom, prihaja v Ljubljano iz Musée Zadkine, Pariz. Bibliothèque nationale de France posoja 85 del, nastalih med letoma 1913 in 1974, in sicer fotografije gledaliških kostumov, osnutke za plakate, risbe, gvaše, litografije, jedkanice in oblikovane platnice avtorskih knjig. Musée de l'Impression sur etoffes Mulhouse daje na ogled modne dodatke in vzorce metrskega blaga, Saint-Denis Musée d'art et d' histoire grafične plošče, Galerie 1900–2000 gumbe in Institut national de la propriété industrielle avtorske knjige.

Ob razstavi je izšel katalog Simultanke z besedili v slovenskem in angleškem jeziku:
Guy Schraenen: "Mnogostransko delo, nenavadne rešitve", Tanja Mastnak: "Ustvarjalna moč drugačnosti", Petra Timmer: "Sonia Delaunay, oblikovalka tkanin in modna kreatorka".

Po razstavili so vodili Guy Schraenen, Marija Starič Jenko & Almira Sadar in Lilijana Stepančič.

Razstavo je s svojim izrednim prispevkom omogočila Bibliothèque nationale de France.

Postavljena je v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier v Ljubljani in Narodno galerijo. Sponzor razstave je Adria Airways, d.d.

2004
Eduard Čehovin
Matej Andraž Vogrinčič
Grafika / Grafik
Vezano brez mej
Grafitarji
Point d'ironie

Partizanski tisk
30. 11. 2004–20. 3. 2005


Študijska, zgodovinska in kulturnosociološka razstava predstavlja partizansko likovno ustvarjanje v tehnikah tiska, nastalo med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Razstavljeni so grafični listi, ilustracije v knjigah, na letakih in plakatih ter vizualne podobe na partizanskih plačilnih sredstvih, ki so jih ustvarili slovenski likovni umetniki in arhitekti. Dela so za razstavo posodili Arhiv Republike Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica, Narodni muzej Slovenije in Pokrajinski muzej Ptuj.

Ob razstavi je izšla knjiga Partizanski tisk z besedili v slovenskem in angleškem jeziku: Rastko Močnik: "Partizanska simbolna politika", Donovan Pavlinec: "Partizanski tisk in likovna umetnost", Božo Repe: "Partizanski tisk", Lilijana Stepančič: "O razstavah partizanskega tiska", Andrej Šemrov: "Partizanska plačilna sredstva" in Breda Škrjanec: "Partizanske tehnike in tiskarne". Knjiga je prejela nagrado Najlepša slovenska knjiga leta 2005.

Nedeljska in druga vodstva: Donovan Pavlinec, Božo Repe, Janez Stanovnik, Breda Škrjanec in partizanska ustvarjalca Alenka Gerlovič in Ignacij Gregorač.

Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenija.

Eduard Čehovin, SK04
28. 9.–7. 11. 2004

Vsak mesec med 21. januarjem in 27. majem 2004 je Eduard Čehovin, uveljavljeni grafični oblikovalec in profesor za tipografijo na oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, razstavil nov velik avtorski plakat na istem jumbo panoju podjetja Metropolis na križišču med Aškerčevo in Slovensko cesto v Ljubljani. Projekt SK04 je zaznamoval stoletnico rojstva slovenskega avantgardnega pesnika Srečka Kosovela, na kar je napeljeval naslov, sestavljen iz prvih črk pesnikovega imena in priimka in zadnjih dveh številk letnice rojstva in njene stote obletnice. Podobe avtorskih plakatov so bile vizualno predelane pesmi iz legendarne in v mitologijo zavite zbirke Integrali.
Razstava v galerijskih prostorih ponuja nova gledanja na projekt. Zunaj galerije so dela učinkovala s svojo vizualno drugačnostjo od standardnih podob oglaševanja tržnega blaga in storitev. V galeriji pride v ospredje specifika likovnega jezika, izhajajoča iz ruske zgodovinske avantgarde, in na njo navezujoče družbene, kulturne in umetnostne paradigme in konotacije.

Nedeljsko vodstvo: Eduard Čehovin.



Matej Andraž Vogrinčič, 10000 žog
15. 7.–15. 8. 2004
Veliki oglasni panoji Proreklam-Europlakata

Matej Andraž Vogrinčič ustvarja od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja site-specific dela v urbanem in naravnem okolju. 10000 žog je naslov avtorskega plakatnega projekta, razstavljenega na sto jumbo panojih podjetja Proreklam-Europlakat po Sloveniji. Podoba na avtorjem plakatu je dokumentarni posnetek lastnega umetniškega dela na prostem, s katerim je umetnik napolnil opuščeno gradbeno jamo sredi Pertha v Avstraliji z deset tisoč žogami. Plakatni projekt je tako svojevrstna reciklaža in razmnožitev lastnega dela.



Grafika/Grafik, 1950–1980–2000
23. 6.–29. 8. 2004

Razstava predstavlja slovensko in švedsko grafično ustvarjanje od petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Grafika je del razstave z izborom grafičnih listov slovenskih umetnikov iz zbirke MGLC, nastalih med letoma 1950 in 1980, Grafik pa del z izborom sodobne švedske grafike od 1980 do 2000, ki ga je pripravil Švedski inštitut iz Stockholma. Slovenska grafična ustvarjalnost je zastopana z grafičnimi listi, švedsko pa predstavljajo grafična dela tako v obliki grafičnih listov kot prostorskih postavitev in tiskov na tekstil in steklo. Izbor del iz dveh časovnih obdobij povezuje duh eksperimentiranja, ki se je v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni kazal predvsem v raziskovanju uporabe raznih tehnik tradicionalnega tiska na enem grafičnem listu, v desetletjih na koncu stoletja pa v iskanju novih form prezentiranja del in tiskanja na druge, nepapirnate podlage.

Razstavljajo:
Asa Andersson, Hakan Berg, Elina Druker, Ulla Fries, Peder Josefsson, Fredrik Lindqvist, Lina Nordenström, Lars Nyberg, Helmtrud Nyström, Vera Ohlsson, Philip von Schantz, Asa Stjerna, Per Gunnar Thelander, Jukka Vänttinen, Brita Weglin, in
Jože Ciuha, Riko Debenjak, Štefan Galič, Danilo Jejčič, Boris Jesih, Lojze Logar, Vladimir Makuc ter Lojze Spacal.

Ob razstavi je izšla zloženka z besedilom v slovenskem in angleškem jeziku: Karl Haskel in Mikael Kihlman: "Švedska grafična umetnost - s tradicijo v prihodnost".



Vezano brez mej (Bound/Less Borders)
19.–20. 6. 2004

Goethejev inštitut iz Münchna je leta 2002 dal pobudo za povezovalni umetnostni projekt med državami jugovzhodne Evrope. Umetnice in umetnike je povabil, naj naredijo nova dela za velike oglaševalske panoje na prostem in z njimi sodelujejo na potujoči razstavi po tem območju. V Ljubljani so dela v obliki velikih tiskov na plastično folijo razstavljena v galeriji MGLC. Podobe odsevajo ekonomsko, politično in umetnostno realnost in povojne travme, so kritika izključevanja, nesodelovanja, nacionalizma in turbokapitalizma ter se humorno poigravajo z novimi statusnimi simboli in starimi stereotipi o narodih in ljudeh iz tega dela Evrope.

Razstavljajo:
Albanija: Alban Hajdinaj, Edi Hila, Adrian Paci, Andri Sala
Bosna in Hercegovina: Šejla Kamerić, Nebojša Šerić Šoba, Group Trio, Kurt & Plasto iz Bolgarija: Alla Georgieva, Kiril Prashkov, Luchezar Boyadjiev, Pravdoljub Ivanov
Črna gora: Milija Pavićević, Igor Rakčević & Lazar Pejović, Jelena Tomašević
Hrvaška: Marin Gril, Vlado Martek, Ivan Šeremet, Leo Vukelić
Makedonija: Hristina Ivanoska, Slavica Janešlieva, Antoni Mazlevski, Žaneta Vangeli
Romunija: Subreal Group, Alina Pentac & Nicolae Comanescu, Mona Vatamanu & Florin Tudor, Stefan Cosma & Daniel Gontz, Mircea Cantor & Gabriela Vanga
Slovenija: Davide Grassi, Vadim Fishkin, Ive Tabar, Vuk Ćosić
Srbija: Tanja Ristovski Theuretzbacher, Željka Jović, Svetlana Đorđević, 1+1+1+1=1 (Herma Auguste Wittstock, Katerina Katsifaraki, Noemi Martinez Chico, Ivana Smiljanić).

Ob projektu je izšel katalog Bound/Less Borders v angleškem jeziku z besedili, ki so jih napisali kustosinje in kustosi projekta Ruxandra Balach, Dunja Blažević, Iara Boubnova, Petar Čuković, Dobrila Denegri, Jurij Krpan, Edi Muka, Zoran Petrovski, Darko Šimčić in Biljana Tomić.

Razstavo spremlja pogovor z Jurijem Krpanom in Biljano Tomić.

Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Goethejevim inštitutom iz Beograda in Galerijo Kapelica.



Grafitarji
23. 3.–23. 5. 2004

V zadnjih letih so grafiti popularni in prepoznavni izraz urbane subkulture v Sloveniji. Na povabilo MGLC so grafitarji prenesli del ulične scene v galerijske sobe in tu ustvarili nova, naročena dela. Razstava predstavlja neposredno na stene in okna galerije nasprejane in deloma naslikane tage, piece in bomberje, ki se med seboj razlikujejo po slogu in vsebini ter tako označujejo krajevni izvor ustvarjalca.

Predstavlja se šestnajst grafitarjev iz Maribora, Celja in Ljubljane. Njihova identiteta ni razkrita, identificirani so le z podpisi, t. j. tagi.

Ob razstavi je izšla knjiga Grafitarji z besedili v slovenskem in angleškem jeziku: Lion The Tiger: "Grafitiranje v galeriji", Nataša Petrešin: "Intervju z Joke 42", Lilijana Stepančič: "Grafiti kot sodobni spomeniki", Nataša Velikonja: "Grafiti: poulično revolucionarno branje" in Božidar Zrinski: "Mojstrovine".

Nedeljska vodstva: Pavle Čelik, Katerina Mirović in Božidar Zrinski.



Point d'Ironie
13. 1.–29. 2. 2004

Prvič v Ljubljani in prvič v galerijskih prostorih sploh predstavljamo francoski publicistični projekt Point d'Ironie, ki ga v Parizu od leta 1997 izdaja agnes b in ureja Hans-Ulrich Obrist. Point d'Ironie je hibriden časopis in obsega osem strani. Tiskan je na izboljšan časopisni papir. Po formatu in obsegu je vsakič enak, zaradi novega ustvarjalca pa vsakič drugačen. Publikacija izhaja v nakladi od 100.000 do 300.000 izvodov, brezplačno je na voljo v svetovnih muzejih, galerijah, umetnostnih šolah in trgovinah agnes b.

Ustvarjalci do januarja 2004 so:
Jonas Mekas, Joseph Grigely, Gilbert & George, Douglas Gordon, Marlene Streeruwitz, Annette Messager, Lawrence Weiner, Christian Boltanski, Itsuko Hasegawa & Dan Graham, Gabriel Orozco, Claude Léveque, Hans-Peter Feldmann, Martin Parr, Harmony Korine, Antoinette Ohannessian, Toni Negri, Louise Bourgeois, Frédéric Bruly-Bouabré, Roni Horn, Richard Billingham, John Giorno & Ugo Rondinone, Rosemarie Trockel, Cedric Price, Ken Lum, Raymond Hains, Thomas Hirschhorn, Yona Friedman, Navin Rawanchaikul, Matthew Barney, Hanne Darboven, Raqs Media Collective s Pradip Saha, Edouard Glissant, Les périphériques vous parlent, Claude Closky, Yoko Ono, Paul-Armand Gette.

Ob razstavi je izšla zloženka Point d'Ironie z besediloma v slovenskem in angleškem jeziku: agnes b. in Hans Urlich Obrist: "Point d'Ironie. Hibridni časopis - delno revija, delno plakat" in "Point d'Ironie. Pogovor s Christianom Boltanskim. Vprašanja postavlja Hans-Ulrich Obrist."

Razstavo spremlja simpozij Zgodovina drugačnega tiska v Sloveniji s prispevki: Barbara Borčić: "Petra Varl, Nos ob nos in drugi projekti", Maja Licul in Katarina Toman Kracina: "Umetnost v našem domu", Tadej Pogačar: "Tiski P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja", Lilijana Stepančič: "Edicija OHO", Breda Škrjanec: "Rajko Vidrih, 9. maj", Anamarija Šmajdek: "Epheme roptere", Tomo Vignjević: "Zora Stančič, Revija", Melita Zajc: "Umetnost, tehnologije, družba" in Božidar Zrinski: "Sašo Vrabič, Veliko pričakovanje".

Nedeljska vodstva: Hermina Kovačič, Breda Škrjanec in Sašo Vrabič.

Razstavo je podprl Francoski inštitut Charles Nodier.

2003
Ivan Picelj
Grand Prix
Natisnjeno
Leon Golub

Ivan Picelj
Grafični opus 1957-2002
24. 10.–21. 12. 2003

Razstava predstavlja devet grafičnih portfoliov, nastalih med letoma 1957 in 2002, in je nekakšna retrospektiva umetnikovega grafičnega ustvarjanja. Ivan Picelj se je rodil leta 1924 in je eden najvidnejših likovnikov Hrvaške, predstavnik geometrične abstraktne umetnosti in multidisciplinarni umetnik. Leta 1951 je bil soustanovitelj skupine EXAT 51 (Eksperimentalni atelje), ki se je v svojem znanem manifestu zapisala abstraktni umetnosti in zahtevala popolno svobodo umetniškega izražanja in eksperimentiranja. Bil je član galerije Denise René v Parizu, specializirane za konstruktivistično umetnost. Na začetku šestdesetih let je postal Zagreb zaradi številnih razstav Novih tendenc na pobudo Ivana Piclja eden najzgodnejših in najmočnejših centrov mednarodnega neokonstruktivističnega gibanja.

Ob razstavi je izšel katalog Ivan Picelj z besedilom v slovenskem in angleškem jeziku: Ješa Denegri: "Ivan Picelj: Grafični opus".

Ob razstavi smo organizirali pogovor med umetnikom in likovnim kritikom Branetom Kovičem, vodstvo po razstavi avtorja besedila v katalogu Ješe Denegrija in predavanje Leva Menašeja Začetki geometrične umetnosti.

Nedeljski vodstvi: Ladeja Košir in Lilijana Stepančič.

Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Galerijo Rigo iz Novigrada/Cittanova in Veleposlaništvom Republike Hrvaške v Sloveniji.



Grand Prix
Slovenski nagrajenci grafičnih bienalov
3. 4.–4. 5. 2003

Jakopičeva galerija, Slovenska cesta 9, Ljubljana

Razstava je zgodovinski in dokumentarni uvod v 25. mednarodni grafični bienale in hkrati počastitev petdesetletnega dela bienala. Zamišljena je kot celostni prikaz grafičnih listov, nagrajenih na bienalih v Ljubljani in na drugih grafičnih razstavah po svetu od odprave politike socialističnega realizma v bivši Jugoslaviji do današnjih slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Govori o kulturni politiki Slovenije po drugi svetovni vojni, katere promocija je bila vpeta v mednarodni svet umetnosti in katere umetnostno ustvarjanje je sledilo relevantnim svetovnim umetniškim tokovom, ki sta jih v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni utrjevala bienale v Benetkah in Documenta v Kasslu. Nagrade kot umetnostna institucija so kombinacija prepričljivosti umetnin in okusa tistih, ki o nagradah odločajo. Večina razstavljenih grafik so avtentična nagrajena dela. Grafični listi so iz zbirk avtorjev ali njihovih družin in iz javnih zbirk Galerije Božidar Jakac, Goriškega muzeja, Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Moderne galerije in Pokrajinskega muzeja Ptuj.

Razstavljajo:
Božidar Jakac, Lojze Spacal, France Mihelič, Zoran Mušič, Riko Debenjak, Vladimir Makuc, Janez Boljka, Jože Spacal, Kiar Meško, Bogdan Borčić, Gorazd Šefran, Adriana Maraž, Jože Ciuha, Zvest Apollonio, Boris Jesih, Tinca Stegovec, Klavdij Tutta, Lojze Logar, Štefan Galič, Samuel Grajfoner, Peter Ciuha, Zora Stančič in Mojca Zlokarnik.

Ob razstavi je izšla zloženka Grand Prix s besediloma v slovenskem jeziku: Zoran Kržišnik: "Razstava Grand Prix - slovenski nagrajenci grafičnih bienalov" in Tomislav Vignjević: "Grafika med reprodukcijo in avro".



Natisnjeno
20. 3.–11. 5. 2003


Potujoča razstava British Councila je posvečena sodobnim britanskim grafikam, ki jih od druge polovice devetdesetih let 20. stoletja izdaja londonska založba Paragon Press. Predstavljeni so grafični listi najvidnejših sodobnih britanskih umetnic in umetnikov raznih umetniških praks. Starejšo generacije, ki se je zapisala abstraktni umetnosti, zastopata Terry Frost in Patrick Heron, umetnike nove britanske skulpture Richard Deacon, Bill Woodrow in Anish Kapoor, konceptualne umetnike Anya Gallaccio, mlade britanske umetnike (Young British Artists) pa Gary Hume, brata Chapman, Marc Quinn, Damien Hirst, Mat Collishaw, Peter Doig in Sarah Morris.

Razstavljene grafične liste zaznamuje velika profesionalnost tiskanja. Dela so narejena v serijah in ne kot posamezni motivi. Večina likovnih podob je rezultat dela z računalnikom. Charles Boot-Clibborn iz Paragon Pressa je mnenja, da digitalne tehnologije preoblikujejo tradicionalni grafični medij in so zanimive za umetnike, ki se ne ukvarjajo prvenstveno z grafičnim medijem, saj temeljijo na eksperimentiranju, to pa širi in bogati umetniške prakse.

British Council je ob razstavi izdal katalog In Print. Contemporary British Art from the Paragon Press z besedilom: Patrick Elliott: "Introduction".

Nedeljski vodstvi: Tanja Mastnak in Breda Škrjanec.



Leon Golub
Ali umetnost grize?
16. 1.–9. 3. 2003

Leon Golub je eden najvidnejših umetnikov našega časa. Rodil se je v Chicagu leta 1922. Njegova dela so odzivi na aktualne kulturne, družbene in politične teme kratenja človekovih pravic in človeka nevrednih dejanj nosilcev družbene moči ter pozivajo k preseganju stila, formalizma in ozkih meja umetnostnega sveta. Leon Golub prvič razstavlja v Sloveniji. Predstavljena sta njegov grafični in deloma risarski opus od 1947 do danes, ki ju je za razstavo izbral sam. Naslov razstave je parafraza naslova knjige umetnikovih esejev Leon Golub, Do Paintings Bite?, ki jo je uredil Hans-Ulrich Obrist in jo je leta 1997 izdala založba Cantz.

Ob razstavi je izšla zloženka Leon Golub z besedilom v slovenskem in angleškem jeziku: Hans-Ulrich Obrist: "Ali umetnost grize? Hans-Ulrich Obrist o Leonu Golubu".

Razstavo spremlja simpozij Ali umetnost grize z udeleženci: AC Molotov: "Predstavitve akcij", Marko Brecelj, "Dogajanja", Rastko Močnik: "Umetnost kot polje dovoljenega", Miran Mohor: "Plakat Dan mladosti 1987", Borut Savski: "East Art Map" in Igor Španjol: "Žiga Kariž".

Nedeljska vodstva: Boge Dimovski, Jurij Krpan, Goran Medjugorac, Tadej Pogačar in Lilijana Stepančič.