Vabimo vas, da sodelujete pri ustvarjanju 32. grafičnega bienala v sklopu projekta Komu pripada arhitektura? umetnice Erice Ferrari!

Zapišite svoje misli o mestu Ljubljana, o javni obravnavi arhitekture, kulturne dediščine, skulptur, turizma … Odgovorite na vprašanji! Kaj si mislite o razvoju in spreminjanju mesta? Kako vse to vpliva na vaše razmerje z mestom, na vašo vsakodnevno rutino?

Odgovori bodo del umetniškega projekta brazilske umetnice na 32. grafičnem bienalu – zapisani bodo na pročelju Gradu Tivoli.

Vaši odgovori na to e-sporočilo bodo popolnoma anonimni. Pišete nam lahko v angleščini ali slovenščini na e-naslov: info@mglc-lj.si

Računamo na vaše misli! Hvala.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

O umetnici

Erica Ferrari (1981), živi in dela v São Paulu, Brazilija. Na Oddelku za likovno umetnost Univerze v São Paulu je diplomirala iz kiparstva. Njeno delo se osredotoča na razmerje med arhitekturo, krajino in vsakodnevnim življenjem v mestu. Umetnica z njim proučuje zgodovinsko in simbolno vrednost arhitekturnih struktur, raznovrstne reprezentacije pojma krajine ter prvine, ki vizualno sestavljajo razumevanje konstruiranega in naravnega. Njena dela imajo obliko objektov ali panelov, običajno pa so sestavljena iz materialov, uporabljenih za bivalne prostore in pohištvo, kot so les, mavec in laminatne plošče.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Predstavitev projekta Komu pripada arhitektura?

Zbrane misli, videointervencija in spominek

Arhitektura in načini njene rabe oblikujejo življenje v mestu. V metropoli, kot je São Paulo, kjer se nenehno ruši in gradi fizično konfiguracijo, minljivost ne zrcali le običajne grabežljive dinamike nepremičninskega trga, ampak tudi pomanjkljivost pri regulaciji ter ohranjanju stavb in javnih prostorov, za kar bi morale skrbeti oblasti. Kako se lahko prebivalstvo v kontekstu nenehnega spreminjanja sploh še izraža in krepi svojo identiteto? Ena od najzanimivejših oblik tega so grafiti. Od šestdesetih let minulega stoletja je pisanje po arhitekturi simbol političnega protesta, manifestacija identitete. Ta praksa je v São Paulu dobila svoje značilnosti, ki se kažejo v obliki pisanja po visokih velemestnih stavbah s posebnim črkovanjem. Kot posledica napetega političnega položaja so se v Braziliji, zlasti v središču São Paula, v zadnjem letu znova razširili grafiti s političnimi sporočili. Podobno izražanje zasledimo tudi v Ljubljani, le da so med mestoma opazne razlike. Potem ko je središče naše prestolnice v zadnjih letih doživelo prenovo, grafitov v njej ne najdemo prav zlahka. Tovrstna sporočila je mogoče videti v okoliških četrtih, na pročeljih poslopij, ki še niso bila »polepšana«, in na raznovrstnih ograjah. Mnoga se nanašajo na protifašistični boj in konsolidacijo slovenske identitete v državi, ki je postala neodvisna šele leta 1991.

Tozadevno lahko obnovo središča Ljubljane razumemo kot del globalnega investicijskega scenarija oblasti, ki si prizadeva, da bi bila mesta bolj ekološka, kulturna in »lepa«, s čimer postanejo privlačna za raznovrstne zasebne naložbe in del turistične industrije. Če ima tovrstna dinamika na eni strani hipne pozitivne učinke na ekonomijo in na fizično podobo stavb, pa utegne na drugi voditi v izključenost tradicionalnih prebivalcev središča mesta in povzročiti, da ga ne prepoznavajo več kot svojega zgodovinskega in prvotnega prostora.

Zaradi omenjenega projekta je v izhodišču raziskave vprašljiva vrednost tega procesa, pri čemer si pomaga z uporabo pročelja Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC). Gre za zgodovinsko poslopje iz 18. stoletja, ki ga – podobno kot številne stavbe tega tipa – zaznamuje spreminjanje namembnosti, saj je bilo prebivališče plemstva, cerkvena lastnina, namenjeno je bilo za državne dogodke, zdaj pa ga naseljuje muzej. Umeščeno je tako, da je od daleč videti kot središče zelenja parka Tivoli. Prav zaradi konfiguracije bo pročelje uporabljeno kot zaslon, ki bo prikazoval misli, zbrane med prebivalci Ljubljane. Ta zbirka misli bo pridobljena kar se da anonimno, prek posebnega e-sporočila. Ideja je v tem, da pročelje zgodovinskega poslopja postane sredstvo za izražanje razmišljanja prebivalcev o trenutni dinamiki mesta ter privilegirana pomoč pri vnovičnem prisvajanju in izražanju identitete.

V MGLC bo mogoče kupiti spominek, značilen za evropske muzeje (dekorativni krožnik), na katerem bo podoba poslopja z grafiti na pročelju.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #10

Tanja Radež:

SREČNO NOVO LETO 2018

5. 12. 2017–8. 1. 2018

TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice)

Tanja Radež se pogosto znajde v samoizpraševanju o smislu oblikovanja nacionalne simbolike. Simbolni znaki narodne identitete so pogosto zgolj okraševanje, in ne več opora za ustvarjanje svetle prihodnosti. Simboli in barve pa vztrajajo skozi spreminjajočo se zgodovino, kajti človek očitno mora začrtati meje svojega bivanja in označevati suverenost skupine, ki ji pripada. 


Tanja Radeže: SREČNO NOVO LETO 2018.

 

Kopiranje

14. 12. 2017–4. 1. 2018

odprtje razstave
četrtek, 14. december, ob 17. uri, Ustvarjalni center Švicarija

Projekt Kopiranje v knjigi umetnika predstavlja 11 umetnikov, ki so vsak po svoje razvili in ustvarili svoj pogled na kopiranje in kopijo.

Umetniki: Kate Bingaman-Burt, Tate Foley, JULM (Jason Urban & Leslie Mutchler), Leah Mackin, Test Print (Amze Emmons), Garret Orr, Nez Pez, Nika Rupnik, Grace Synder, RL Tillman, Breanne Trammell
Kustos: Printeresting


Foto: Printeresting.

Iz ateljejev Švicarije

Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje

14. 12. 2017–16. 2. 2018

odprtje:
četrtek, 14. december, ob 19. uri, Ustvarjalni center Švicarija
(1. nadstropje)
ob 18. uri vodstvo po razstavi z Marijo Mojco Pungerčar in kustosinjo Nino Jezo

Pri projektu Predvideno je prehodno obdobje umetnica Marija Mojca Pungerčar izhaja iz izbora fotografskih posnetkov, s katerimi je v daljšem časovnem obdobju dokumentirala zasebne dogodke, ki predstavljajo ali nakazujejo pomembne življenjske prelomnice. 


Marija Mojca Pungerčar: Predvideno je prehodno obdobje.

Novo leto na Gradu Tivoli

petek, 29. december, 11.00–13.00

praznična delavnica in predstava
Likovna delavnica na razstavi Borisa Jesiha, Povezave
Vodita akademska slikarka Nika Rupnik in umetnostna zgodovinarka Tina Boc. (60 min)

Kamišibaj gledališče: Fantek na oblaku in druge zgodbe
Zgodbe v sliki in besedi pripoveduje Irena Rajh. (40 min)

MGLC praznično delavnico in predstavo podarja otrokom in vsem, ki jih imajo otroci radi, zato prisrčno vabljeni vsi od 2. do 90. let!

Kamišibaj gledališče: Fantek na oblaku in druge zgodbe, pripoveduje Irena Rajh

Deček Darko je živel v visoki hiši s teraso na strehi. Nekega dne se je zamišljeno sprehajal sem in tja, ko je mimo priplul majhen bel oblak. Darko je imel vrvico in z njo ujel oblačka kot kozlička ter ga potegnil k sebi. Zlezel je nanj in zajadrala sta nad mesto ...

Darku in oblaku se bodo pridružile še druge zgodbe, ki se navezujejo na Ljubljano, park Tivoli in grad. Kamišibaj gledališče je japonska umetniška oblika pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru.